Tiskane izdaje
Pri številnih kulturnih institucijah lahko prepričljivo pokažemo, da so človeku v pomoč ali mu vsaj hočejo biti v pomoč. Novoletni okraski in luči v mestu nam decembra pomagajo pozabiti, da dobimo komaj kaj dnevne svetlobe. Potem so tu običaji, kot je obdarovanje, ki vsaj v načelu utrjuje družbene vezi, še posebej ker terja recipročnost in torej onemogoča, da bi preprosto prekinili prijateljstvo ali poznanstvo.
Imamo tudi razne rituale, od poroke do pogreba, ki individualne, včasih celo intimne pripetljaje v življenju posameznika povzdignejo v družabni dogodek. Kolikor so lahko ti rituali zares travmatični, vendarle (prav s tem, ko lahko delujejo okorno ali zlagano) pripomorejo, da se posameznik odtrga od neposredne čustvene vpletenosti in začne uživati v posredovanosti lastne individualne izkušnje.
Očitno je, da je vsak od navedenih primerov nadvse dvoumen, saj nikoli preprosto ne nudi poti do čistega, neokrnjenega užitka, ampak prej do užitka v neki načelni okrnjenosti posameznika ali družbenih ritualov.
Obstajajo pa tudi kulturni artefakti, o katerih lahko brez pomislekov rečemo, da so tu samo zato, da se norčujejo iz svojih pripadnikov. Veliko tovrstnih primerov najdemo v kulinariki na vseh koncih sveta.
Najbolj slovenski dokaz, da je kultura očitno tu tudi zato, da se zabava na naš račun, je goveja juha z rezanci. Ni namreč načina, kako to tekočo jed pojesti skupaj z rezanci, ne da bi delovali nevzgojeno. Z žlico je nemogoče zajeti dolg rezanec, ne da bi na poti v usta bodisi skočil nazaj v juho ali pa poskrbel za nove madeže tako na prtu kot na obleki osebe, ki se muči z njim. Tudi če se najprej posvetimo sami juhi in si rezance preprosto prihranimo za konec, ostane problem, kako te spolzke dolgine civilizirano napotiti v želodec.
Mnogi bi se strinjali, da so tudi Italijani s svojimi špageti hoteli otežiti življenje vsem ljubiteljem njihove kuhinje. Le redki prebivalci Zemlje obvladajo svoj špaget, zanimivo pa se le redki sprašujejo, kako je nekdo sploh prišel na tako butasto idejo, da je ogljikove hidrate oblikoval v razpotegnjene kače, ki jih v usta na dostojen način spraviš le z leti vadbe, če si seveda pri tem še precej talentiran.
Če se zdijo Italijani v luči špagetov nadvse krut narod, kaj si lahko potem mislimo o Kitajcih, Korejcih, Tajcih in drugih Azijcih, ki svojim ljudem pri spopadu s špagetom ali rezancem ne privoščijo niti vilic, ampak zgolj dve palčki? Že sam izbor palčk kot pribora za prehranjevanje se zdi groba šala, kot da gre za neko posebno obliko mučenja ali – v najboljšem primeru – za nadvse strogo dieto.
Res je, da so se Azijci izmojstrili pri uporabi tega jedilnega pribora, a vendarle ne moremo mimo dejstva, kako neprepričljivo se borijo z nudli in rezanci, kadar so pač obsojeni nanje. Glave morajo skloniti čisto h krožnikom in potem to nesramno hrano s hitrimi gibi, kot bi jo hoteli zmesti, da bi za hip nehala tako nagajati, zmečejo vase. Zelo neprivlačno.
Kot rečeno, ti primeri pričajo, da gre pri prehranjevanju za vse drugo kot za zadovoljevanje neke biološke funkcije. Kako naj si sicer razlagamo postrežbo tako imenovane počasne hrane, ko lepo oblečeni natakarji na lepo pogrnjene in okrašene mize grižljaje jedi prinašajo na ogromnih krožnikih. Že tako nezadovoljiva porcija na takšni prostornini le še bolj izstopi in vzbuja tesnobo pri lačnem človeku, ki ve, da bo na naslednji grižljaj spet moral čakati kakšno uro.
Zato je vendarle treba podeliti priznanje Američanom. Res je, da je njihova kuhinja pogostokrat sporna oziroma je dobra, kolikor dopušča sožitje drugih svetovnih dobrot, a ideja hamburgerja in krompirčka, ki ga posameznik napade z rokami, vsekakor priča o zdravem pragmatizmu, ki lahko v vsakdanjem življenju posameznika ter družbo pripelje precej daleč.
Prehranjevanje z rokami sicer ni najbolj elegantno, kot je tudi sama vsebina tega, kar naskakujemo z okončinami, navadno z vidika zdravja morda sporna. A obenem hrano postavlja na mesto, ki jo ima ali bi jo vsaj morala imeti. Hrana je tu zato, da jo pojemo, ne pa da nas zavestno in načrtno zafrkava in se nam pri tem še smeji v obraz.
