Proč z zmedenostjo

Tudi če je bilo to ponedeljkovo jutro izjemno lepo, zeleno in še sončno za povrh, se bo dan prevesil v dan težkih odločitev. Ena od njih se je zgodila že včeraj, ko je predsednik države razpisal predčasne volitve za 13. julij. Če se seveda ne bo kaj usodno spremenilo, kar bi datum volitev pomaknilo v gotovo bolj premišljeno jesen. To pač ni neka izvirna ugotovitev, v zadnjem mesecu jo ponavlja in utemeljuje veliko političnih in tudi drugih analitikov, izračunati in predstavljati pa si to seveda zna tudi povsem navaden slehernik. In kje bodo potem ostali glasovi za vse tiste, ki so na ulicah in drugih javnih prostorih zadnja leta revoltirali? Ne le z opozarjanjem, ampak tudi jasnim ne zavržnim dejanjem, ki so se v družbi razpasla in jo pahnila v globljo krizo kot večino drugih s krizo zaznamovanih držav. Tudi zato je videti julijsko hitenje s predčasnimi volitvami »na vrat na nos« služenje formalnosti, in ne vsebini. In odsev zmedenosti, ki se je na različnih ravneh družbe že kar težko obvladljivo razrasla.

A čeprav se nas prodaja Mercatorja v nobenem smislu ne dotika, je lahko ena od prispodob omenjenega zmedenega dogajanja v družbi. Povprečna pamet pač lahko izračuna, vidi, oceni, da je Mercator velika trgovska družba z več kakor deset tisoč zaposlenimi, mrežo, v katero je vtaknih na tisoče dobaviteljev, in obremenjen s poskusi prodaje, ki potekajo že nekaj let in gotovo prispevajo k temu, da se je tudi zaradi vseh znanih in prikritih prodajnih manevrov razrahljala moč največjega trgovca v državi. A očitno je moralo priti do stanja, ko imamo vlado v odstopu, da sta lahko ministra te vlade Dejan Židan in Metod Dragonja javno nastopila proti tej prodaji. Predvsem pa, kakor je Židan povedal v intervjuju za Mladino, je sam že doslej trdil, da bi bila prodaja Mercatorja največja slovenska napaka, zato se mu zdi toliko bolj smiselno, da se mu je pri tem mnenju pridružil tudi gospodarski minister Dragonja.

Toda zmedeno mnenje okrog prioritet je stalnica zadnjih let, ki so bile povrh zaznamovane z globoko in še globalno krizo. Tudi če določeni kazalniki kažejo, da se kriza vsaj rahlo poslavlja tudi od Slovenije, to še ne pomeni, da so njene usmeritve prepoznavno protikrizne. Ena glavnih temnih točk je gotovo velika brezposelnost in s tem brezizhodnost mlade generacije. Seveda se tu takoj ujamemo v past mnogoterih dejavnikov. A jasno je, da ker ni gospodarskega zagona (ali pa je prešibak), ker ni novih delovnih mest, ker je premalo lastne iniciative, ker je premalo upora, ki se lahko kaže tudi s pripravljenostjo na lastno tveganje, itd., se lahko spirala nezaposlenosti mladih hitro zapre v svojo nemoč in brezizhodnost. Treba je izstopiti iz te spirale. Eni v zdaj že moderno vrtičakrstvo, drugi socialno podjetništvo, tretji na pisane travnike. Direktor Botaničnega vrta v Ljubljani je te dni omenjal krasen travnik brstičnih lilij. Ko ga je obiskal drugič, je že bil pokošen. A lahko bi samo pogled nanj »prodajali« turistom, Angležem in še kakšnim, ki znorijo ob pogledu na takšen priozor ...

Ampak breizhodnost mladih je toliko napredovala, da se danes o njej povsod govori, da se nanjo opozarja na vsakem koraku. A koraki, kako rešiti ta problem, so premajhni in tako rekoč neopazni. In pogosto tudi napačno naravnani. Še zlasti pa so takšni, nepravilni, tisti, ki poskušajo voditi v medgeneracijsko nestrpnost. Takšno, ki bo sprla mlade in tiste, ki se bližajo upokojitvi ali so tik pred njo; torej, v tisto nestrpnost, ki bo sprla gotovo dve najbolj ranljivi skupini. Kar nekateri odločevalci celo podpihujejo, dokler se ne zavedo, da so nasedli in da gre morda tudi za njihovo osebno zgodbo.

Številnih sprotnih problemov mladih se očitno ne lotevamo na pravih mestih. Vzemimo primer mladih medicinskih sester, skratka študentov zdravstvenih fakultet, ki morajo kot del študijskega procesa opravljati tudi obvezne, večmesečne prakse v bolnišnicah, v zdravstvenih domovih, v domovih za starejše itd. Eno je strokovni problem, ki je verjetno širši, namreč da te pogosto na praksi ne dobijo v roke tisti, ki bi te lahko kaj naučili, drugi pa so povsem ekonomski. Dela teh obveznih praktikantov, ki delajo po vseh omenjenih zdravstvenih ustanovah, pač niso plačana. Niti simbolično ne. Tri mesece ali več skupaj delajo povsem brez plačila. Za bodoče visokoizobražene zdravstvene delavce je to vsekakor že v startu slaba popotnica, ki jim lahko sporoča, da bo njihovo delo, tudi po tem, ko bodo zasedli ta strokovno in človeško pomembna delovna mesta − slabo cenjeno! A vsi vemo, da gre za ljudi, ki morajo imeti veliko temeljnega posluha za stisko sočloveka.

Skrajni čas bi bil, da bi na ravni države uredili način nagrajevanja bodočih zelo pomembnih členov v sistemu našega zdravstva in jim s tem priznali njihov pomen. Še bolj pritlehno pa je, da mladi zdravstveni praktikanti ne dobijo po ustanovah, kjer obvezno delajo od šestih ali sedmih zjutraj, skratka polni delovni dan, niti malice, kakor jo dobijo tam zaposleni. Tudi če bi jim jo zaračunali za kakšen evro ali dva, jim je ne dajo. Raje jo odvržejo v smeti: tako zadostijo pravilom, na ustnih kotičkih pa nekateri včasih ne morejo skriti porogljivega nasmeha, ki ga pri tem »ne« namenijo tem mladim kolegom. Seveda se znotraj sistema vedno najdejo tudi takšni, ki se jim ureditev neplačanega dela študentov, obveznih praktikantov po bolnišnicah, ne zdi pravilna. A so v manjšini. To brezplačno delo je seveda kratka epizoda iz našega vsakdanjika, a vendar dopolnjuje sliko naše družbene zmedenosti. Ne gre torej za vprašanje, ampak odgovor: proč z zmedenostjo.