Vsa (smučarska) Evropa se je pritoževala zaradi preblage zime, marsikje že vode primanjkuje, ker ni bilo ne snega in ne dežja. Zdaj je - zdi se že, da nenadoma - zima le pritisnila. Kar prehuda je po dolgih mesecih preblagih temperatur, udarja celo precej daleč na jugu. Tule v Rimu najhladnejšim dnem v letu pravijo »la merla«. Dobesedno to pomeni ptico kosovko, v prenesenem pomenu pa so si Rimljani besedo sposodili bolj na severu Italije, kjer imajo pogosto zelo mrzle dni prav zadnje dni jauarja in prve dni februarja.

Pa so v Rimu zadnji teden že prvi mandljevci odprli cvetove in na vrtu pred našim blokom cvetijo kamelije! Ker smo vajeni manj hladnih dni tule doli na jugu, smo bolj zmrznjeni, kadar je res malo mraz. Saj ni treba, da gre pod ničlo, pa smo že vsi oviti v šale. Tudi naši kužki niso vajeni mraza, bolj moramo paziti nanje poleti, ko se včasih asfalt kar malo vdira pod koraki, človeškimi in pasjimi.

Za te mrzle dni, ki so pred nami, o njih pa pravijo, da v Rimu ni bilo hujših že tri desetletja, pa se prilagajamo zimskim razmeram. V primerjavi s slovenskim mrazom tale tukaj res ni omembe vreden, v resnici pa ga je občutiti še malo bolj kot kje na severu. V Rimu namreč zakurijo samo za vzorec, malo zjutraj, čisto malo opoldne, malo še zvečer, okna so enojna, ponavadi pa so špranje med oknicami tako obilne, da lahko prst potisneš skozi. Ker so tla kamnita, smo kužkom položili preproge, danes bomo dodali še odeje. Pse namreč prav tako zebe kot nas! Da so nekoč živeli na prostem, da jim nič ne pride do živega, tudi če zmrzuje, da so vsega hudega vajeni že kar v genih, pa seveda že dolgo ni več res. V resnici nikoli ni bilo res. Živeli so na prostem, to je že res, pri kakšnem kozolcu ali ob hlevu so bili privezani. Nekateri, ki so jim gospodarji preskrbeli vsaj malo zavetja in toplote, so hudo zimo preživeli, nekateri je pa niso.

Za psa moramo poskrbeti tako kot zase. V hudem mrazu velja, da je pametno biti s psom na prostem samo toliko časa, da nas bo zazeblo. Ko bo naš nos rdeč od mraza in se bomo počutili neprijetno, se bo približno tako počutil tudi naš pes. Takrat jo ucvremo domov, pa čeprav sploh ni minila cela ura, kolikor smo navajeni biti s psom na sprehodu.

Kar nisem veterinar, sem hitro pobrskal po nasvetih, ki so jih za to zimo pripravili strokovnjaki. Vsi specializirani mediji vsako zimo pripravijo nasvete, ki - o tem so prepričani tudi v pasjih pasemskih klubih - rešijo življenje marsikateremu psu. Veterinar Boštjan Vidic je v reviji Moj pes pripravil nekaj nasvetov z vsem razumljivimi besedami. To je pri strokovnjakih posebej veliko vredno. Večina pasjih ljubiteljev strokovnega izrazoslovja ne pozna, vsaj ne toliko, da bi razumeli prav vse, kar hoče povedati veterinar.

»Skrbniki vse prepogosto pozabljamo, da so psi prav tako kot mi navajeni na bivanje v toplem zavetju doma«, je zapisal Boštjan Vidic. Zato ne puščajmo psov predolgo zunaj, na mrazu, češ, saj so prilagojeni življenju na prostem.

»Ko pritisne hud mraz, naj bo naš pes čim več v hiši ali v zavetju. Psa, ki živi v hiši, ne puščajmo ven samega, pač pa pojdimo tudi sami z njim. Ko začne zebsti nas, zelo verjetno zebe tudi našega psa.
Če pa mora pes ostati zunaj dlje časa, mu moramo zagotoviti ustrezno zavetje, ki ga bo varovalo pred mrazom, vetrom in vlago. V zavetju naj bo toplo ležišče (seno je, denimo, odličen izolator in pes se lahko vanj zakoplje), poskrbimo pa tudi za pitno vodo.

Nekateri psi lahko ostanejo zunaj dlje časa kot drugi – polarne pasme, kot so sibirski huskiji, so bolje prilagojene na mraz kot kratkodlaki jazbečarji. Pomembna je tudi velikost – manjši psi, ki jim sneg sega do ramen, bodo prej občutili mraz kot večje živali. Kako dolgo lahko pes ostane zunaj, pa je odvisno tudi od njegovega zdravstvenega stanja. Nekatere bolezni, kot so sladkorna bolezen, bolezni srca ali ledvic, nekatera hormonska neravnovesja, prav tako vplivajo na sposobnost psa za uravnavanje telesne temperature. Psi, ki niso dobrega splošnega zdravja, naj ne bodo predolgo zunaj. Na mraz so bolj občutljive tudi zelo mlade in zelo stare živali. Ne glede na starosti ali trdnost zdravja pa noben pes ne sme biti neomejen čas na hudem mrazu.

Prav tako bodimo pozorni na živali, ki imajo težave s sklepi, in na starejše pse. Mraz lahko povzroči, da sklepi postanejo togi in občutljivi, tako da so lahko psi še bolj okorni kot sicer. Priskrbimo jim mehko in toplo ležišče, med sprehodom pa pazimo, da jim na ledu ne zdrsne; padec je zanje še bolj boleč in lahko povzroči hude poškodbe.

Ne imejmo pomislekov do plaščka za našega psa, ki sodi v kategorijo tistih bolj občutljivih na mraz. Plašček ga sicer ne bo povsem obvaroval pred mrazom - večino toplote namreč psi izgubijo skozi blazinice na šapah, skozi uhlja in z izdihanim zrakom - vseeno pa ga bo varoval pred nizkimi temperaturami, vetrom in vlago.

V vsakem primeru pa moramo med zimskim sprehodom paziti na znake, ki kažejo, da se zaradi mraza pes ne počuti dobro. Ko opazimo, da se kuža trese, cvili in je videti prestrašen, upočasnimo korak ali se celo ustavimo, si poiščimo zavetje ali pa se s psom odpravimo na toplo.

Paziti moramo tudi na dvoje stanj, ki jih povzroča hladno vreme – na ozebline in podhladitev. Ozebline se lahko pojavijo, ko se telo ohlaja in organizem zadržuje večino krvi v osrednjem delu telesa, da tako prepreči njegovo podhladitev. Tako se lahko stranski deli telesa – uhlji, rep, šape – ohladijo do te mere, da v njih nastanejo ledeni kristali, ki poškodujejo tkiva. Najbolj nevarno pri ozeblinah pa je, da poškodbe tkiv niso vidne takoj, pač pa se lahko pokažejo šele čez nekaj dni.

Če pri psu sumimo na ozebline, ga takoj odpeljimo na toplo. Šape mu za približno 20 minut namočimo v toplo vodo, da se kristali ledu raztopijo in se spet vzpostavi normalen krvni obtok. Pomembno je, da ozeblega tkiva ne drgnemo, saj bi lahko v tem primeru ledeni kristali povzročili še večjo škodo. Ko se pes ogreje, ga zavijemo v odeje in odpeljemo k veterinarju, ki bo ocenil poškodbe in po potrebi psu predpisal sredstva zoper bolečine in morebitno okužbo.

Podhladitev pomeni nižjo telesno temperaturo od normalne. Tako stanje se pojavi, ko organizem ni več sposoben zadrževati telesne temperature pred padanjem pod normalno vrednost, kar se ponavadi primeri takrat, ko je žival predolgo izpostavljena nizkim temperaturam, je šibkega zdravja ali ima oslabljen pretok krvi. V blagih primerih se bo žival tresla in kazala znake depresije, otrplosti in šibkosti, ko pa stanje napreduje, mišice postanejo toge, dihanje in srčni utrip se upočasnita, poleg tega pa se žival preneha odzivati na dražljaje.

Ko opazimo te znake, moramo psa nemudoma zaviti v toplo odejo, po možnosti skupaj s steklenico tople vode ali s termoforjem, in ga odpeljati k veterinarju. Steklenico z vročo vodo in termofor seveda ovijemo v brisačo, da ne opečemo psa. Veterinar bo po potrebi spremljal hitrost utripanja srca in dihanja ter dal psu tudi infuzijo.

Zima je čudovit letni čas, le upoštevati moramo nekatere previdnostne ukrep, pa bomo lahko v njej uživali mi in naše živali.«

Foto: Matej Družnik/Delo