Tiskane izdaje
»Kaj mi bo vendar palača, saj želim le meditirati,« si je mislil.
Himalajski učitelj je pripomnil, da je palačo zanj ustvaril le zato, ker si je nekoč zaželel bivati v prav takšni veličastni zgradbi in zdaj mu željo izpolnjuje.
Neizpolnjena želja bi ga namreč lahko ovirala pri meditaciji.
Palača se je nato razblinila in jogi je odšel po svojih poteh.
Včasih se človek odpravi tudi po nujnih nakupih in podloženi gumijasti škornji so to res bili. Kajti čistiti zasušeno blato iz rež in por premočljivih čevljev je lahko precej nehvaležno početje.
Ko sem plačevala gumijasto pridobitev, mi je pogled nehote zataval v globino in širino trgovine. Šlo je za celo halo in zdelo se je, da se police s čevlji vrstijo v neskončnost.
Odločila sem se za sprehod do konca in nazaj. Stene so bile od vrha do dal napolnjene z modeli, ki so se morda le v barvi vezalk ali drobnega šiva razlikovali drug od drugega. Zdelo se je, da se kopam v olimpijskem bazenu, do roba napolnjenem s čevlji.
Usnje, plastika, blago, kovinski detajli, umetni biseri in bleščice. Že naslednji trenutek me je odblesk z bleščice prestavil v tovarno, kjer se delavci in delavke sklanjajo nad obuvali in ozračje napolnjuje zvok šivalnih strojev.
Slišim jih, kako se šalijo na račun določenega modela čevljev in kako komaj čakajo, da bo konec delovnika. Da se stisnejo k najdražjim in pojejo kaj toplega. Nič takšnega.
Potem me je prestavilo na smetišče, kjer z velikimi stroji prekladajo tone odpadkov. Nekaj ljudi brska po kupih smeti, smrad je neznosen.
Zdi se, da v zmešnjavi palač, čevljev in bleščic še vedno zelo slabo poznamo sami sebe.
Tudi znanost o možganih, če so ti resda vse, kar nas določa, se zdi kontradiktorna. Za človeka namreč velja, da je racionalno bitje, ki stremi k temu, da nagrajuje samega sebe.
Smo se zmožni racionalno nagraditi?
Kot pravi antropolog Allan Young, ki preučuje teorije o možganih, smo ljudje edini zmožni zavzeti stališče drugega, se vanj vživeti in predvideti njegovo vedenje. To naj bi uspevalo le še določenim vrstam ptic.
Zato nas je tudi zelo lahko ustrahovati, smo predvidljivi. Kar so po besedah Younga od bronaste dobe naprej s pridom uporabljali vladarji in uspešno nadzorovali nevrokemične procese v telesih svojih podrejenih. Prirejali so množične usmrtitve, gladiatorske igre in javna mučenja.
Nekaj klanja in ljudje smo pod kontrolo do nadaljnjega. Naši možgani namreč v teh trenutkih že vidijo, kako bingljamo z vislic ali čemimo na zavodu za zaposlovanje in kasneje ob mrzlem radiatorju.
Takrat si človek zaželi bleščic, čevljev ali palače, da vsaj malo pozabi na kruti spektakel, ki mu ga prikazujejo.
Veste, kako se brez javnih usmrtitev ali tekmovanj najlaže sproža nevrokemične procese v možganih? Na voljo imate alkohol, opijate, sladkor, kofein, tobak, pornografijo in še ljubezenske romane. Tudi čokolado. Vse je lahko naše!
In enkrat končno si zaželimo tudi svobode.
Da se palača, ki smo si jo nemara zaželeli v svojem hrepenenju, razblini v bleščice, ki so pravzaprav svetlikanje solz sreče, ki spolzijo po licu človeka, ki je spoznal resnico.
