Tiskane izdaje
Kako imenovati ljudi, ki živijo v Rusiji? Dopisnik uglednega ameriškega časopisa, ki se je takrat imenoval še New York Herald Tribune, si je omenjeno vprašanje zastavil takoj po II. svetovni vojni, vendar ni našel zadovoljivega odgovora. »Ne moreš nas imenovati Rusi, saj v Sovjetski zvezi živijo pripadniki 149 nacionalnosti. 'Rdečkarji' je prav tako nepravilno − saj je tako mogoče imenovati samo borce Rdeče armade in rdečelična dekleta. Tovariš − to je že bolje, vendar samo v primeru, da se obračaš na znanca,« je davnega leta 1945 za nadvse kompleksen odgovor poskrbel uslužbenec sovjetskega veleposlaništva v Združenih državah Amerike.
V sodobni Rusiji je situacija z naslavljanjem postala samo še bolj zapletena. Pravzaprav sploh ni jasno, kako se je mogoče na ljudi obračati na vljuden način. Z omenjeno dilemo se še zdaleč ne soočajo samo »neumni tujci«, ampak se v zadregi večkrat znajdejo celo sami Rusi.
Do oktobrske revolucije leta 1917 so v ruskem jeziku tako kot v francoskem in angleškem poznali »dame« in »gospode«. Spoštljiva naziva so med revolucijo odpravili iz ideoloških razlogov. Filologinja Irina Levotnina iz Ruske akademije znanosti pojasnjuje, da so se za to odločili, ker naj bi vsebovala idejo socialne neenakosti. »Omenjena naziva so uspešno zamenjali z besedama 'državljan' in 'državljanka', kar je bolj nevtralno, ter 'tovarišem', ki je precej bolj ideološki izraz, saj vsebuje idejo izgradnje komunizma.«
V času Stalinovih represij sta »tovariš« in »državljan« pridobila nova pomena. »Če so človeka aretirali, je izgubil pravico do naziva 'tovariš'. Naslavljali so ga lahko samo že kot 'državljan'«. V sodobni Rusiji je beseda »tovariš« postala živ anahronizem.
Z njo je bil v ruskem jeziku vseskozi križ, saj ne pozna ženske oblike. Na krilih revolucije to ni predstavljalo večjih zagat, je pa pozneje postalo precej nerodno neznanko v tramvaju in metroju naslavljati s »tovarišem.« Za omenjeni univerzalni naziv v Rusiji zaenkrat še niso našli primernega ekvivalenta, zato osebo ženskega spola povečini naslavljajo kar z »dekletom« pa četudi ste že globoko v zrelih letih, moškega pa »mlad človek«. Naziv »gospa« in »gospod« se še zdaj nočeta prijeti.
Za razliko od Rusije smo v Sloveniji poleg »tovarišev« poznali tudi »tovarišice«, ki pa se niso v celoti uveljavili niti za časa socializma. Verjetno sta se prav zato po razpadu nekdanje skupne države naziva »gospod« in »gospa« vrnila v vsem svojem sijaju. Tovariši miličniki so čez noč postali gospodje policisti.
Šola je bila edino okolje, kjer sta se naziva »tovariš« in »tovarišica« zares prijela. Pravzaprav se ne spomnim, da bi svoje učiteljice kdajkoli naslavljala drugače kot »tršica«. Matija Garbrovšek v sestavku Tovarišica učiteljica ugotavlja, da so »tovarišice« in »tovariši« po razpadu socializma nepreklicno izginili iz slovenskih izobraževalnih ustanov, na žalost pa se na njihovo mesto niso vrnile »gospe« in »gospodje učitelji«. Sprašuje se, zakaj je učiteljicam tako težko reči »gospa«?
Nemara zato, ker učitelji in učiteljice zgubljajo svoj ugled, učiteljski poklic pa v očeh javnosti postaja vse bolj razvrednoten?
Kako že gre stara popevka: »Besede, besede, besede ...« Brez dvoma niso kar tako.
