Tiskane izdaje
Na obisk v Rusijo je pred slabim mesecem dni pripotoval Tit Doberšek, ki je bil v svinčenih časih dopisnik časopisa Delo v Moskvi. Na Nevskem prospektu v Sankt Peterburgu sva se srečala na kratki kavi, kjer mi je zaupal, da ga je tedanji urednik Mitja Gorjup na službovanje v Moskvo poslal predvsem zato, ker je vedel, da ima radikalna anarhistična prepričanja. Ocenil je, da ga lahko ozdravi samo izkušnja pravega totalitarizma. Imel je prav, saj je življenje v prestolnici rdečega imperija dodobra zbrusilo njegov pogled na svet. Prerasel je infantilni in utopični idealizem.
»Vam je koristila izkušnja Rusije, kajneda?« je bolj kot ne zaključil med najinim srečanjem. S tem mi je ponudil izvrstno iztočnico za razmislek o šestletnem dopisovanju iz Rusije, na katero zdaj gledam precej drugače kot sem ob svojem prihodu.
Kot novinka sem leta 2007 s skupino novinarskih kolegov odpotovala na novinarsko ekskurzijo v Čečenijo. Med sprehodom po Groznem so nas spremljali do zob oboroženi pripadniki specialne policije omon, sami pa smo se pokroviteljsko posmehovali megalomanskim načrtom tamkajšnjih oblasti. Vsi po vrsti smo pisali posmehljive zgodbe o 99 odstotni podporo, ki jo je ruski predsednik Vladimir Putin na predsedniških volitvah prejel v tej pretežno muslimanski ruski republiki na Severnem Kavkazu. Zviška smo gledali na njihove navade in običaje, kar se je seveda odražalo tudi v našem pisanju.
Obisk Čečenije še zdaj odsvetujejo tako na britanskem in ameriškem veleposlaništvu, sama pa sem se prepričala, da gre za dokaj varno državo, v katero vas iz Moskve popelje redna letalska linija. Čečenija se je dodobra stabilizirala in postavila na noge, Grozni pa si je nadel bahavo podobo kavkaškega Dubaja. Resda gre za Potemkinova vas, od katere običajni ljudje nimajo prav veliko. Ne glede na to jim po letih razdejanja vse skupaj dobro dene. Sprašujem se, kako si drznemu kritizirati njihovo pridobitev? Konec koncev nismo mi 6. let živeli v ruševinah!
Vsak narod ima svojo kulturo, zgodovino in mentaliteto, zato ga ne gre ocenjevali skozi nam lastno prizmo. Za zahodni svet je čečenski predsednik Ramzan Kadirov brez dvoma avtoritarna figura, ki gradi kult osebnosti in krati človekove pravice. Za večino Čečenov je voditelj, ki je uspel stabilizirati domovino, pa čeprav so za to plačali visoko ceno.
Krvno maščevanje, s katerim rešujejo osebne spore, je za nas srednjeveška brutalnost, zanje pa bolj učinkovita in pravična praksa od našega pravosodnega sistema, v katerem se pogostokrat izmuznejo največje ribe. Poleg tega sploh ne gre za tako brutalno prakso kot se zdi na prvi pogled, saj mora krvno maščevanje v skladu s pravili vedno najaviti družinski starešina, kazen se lahko izvrši samo tako, da človeka gledaš v oči, ne smeš pa ga ustreliti v hrbet, obstaja pa tudi mehanizem oprostitve, za katero starešina krvnikove družine ponižno prosi člane prizadete družine.
Za prebivalce Čečenije, ki so preživeli kar dve vojni, je glavna vrednota stabilnost, nič drugače pa ni v drugih delih Rusije. »Gruzinski pregovor pravi, da stvari znamo ceniti šele, ko jih izgubimo,« mi je v Groznem navrgla Čečenka. Tudi zato ne razumem vseh tistih, ki ob prizorih iz Istanbula doživljajo evforijo. Se iz egiptovske in libijske lekcije niso naučili ničesar?
Žalujem za Istanbulom, prijetnim, gostoljubnim in urejenim mestom, kakršen je bil do zdaj. Kdo ve, kakšen bo v prihodnje?
