Tiskane izdaje
Francesca Borri je občudovanja vredna italijanska vojna dopisnica, ki že več mesecev poroča iz Sirije, natančneje s prvih bojnih linij. Za svoje zgodbe prejema mizerno plačo - 70 evrov za zgodbo. Pravi, da kot svobodnjakinja nima druge izbire kot ostati tam, med razpadajočimi trupli in ostrostrelci. V krizi medijske industrije ji ne preostane drugega kot skrajno tvegano delo.
»Moji italijanski uredniki si želijo krvi, bang-banga,« pravi v boleče iskrenem zapisu z naslovom Žensko delo, ki je bilo objavljeno v prestižni Columbia Journalism Review. Dodaja, da za svoje vojne zapise ne more zahtevati več, saj se bo vedno našel nekdo, ki bo zgodbo pripravljen napisati po bolj ugodni ceni. »Kot denimo Beatrize, ki me je usmerila v napačno smer, zaradi česar sem se znašla v navzkrižnem ognju, da bi lahko ona kot edina pisala s protestov. Tam je bilo potem še nešteto drugih novinarjev,« je izpostavila skrajno sprevržen primer novinarske tekmovalnosti.
Za primeri novinarske nesolidarnosti ni treba v sosednjo Italijo, ampak jih lahko najdemo kar doma. Eden takšnih je aplavdiranje nekaterih novinarskih kolegov ob ukinitvi oddaje Pogledi Slovenije, za kar si bom sposodila kar misel Branka Gerliča, »da v tem ter vseh podobnih primerih velja, da je obstoječo TV oziroma oddajo mogoče izboljšati, popraviti - ukinjene pa ne«. Niti najmanj ne dvomim, da smo novinarji v prvi vrsti sami krivi za slabo stanje na slovenski medijski sceni.
Z novinarsko dvoličnostjo imam seveda tudi lastne izkušnje. Denimo moraliziranje kolega s komercialne televizijske postaje zaradi mojega fotografiranja najbolj znanega ameriškega ubežnika Edwarda Snowdena na moskovskem letališču Šeremetjevo. Seveda so jim bili tovrstni pomisleki deveta vas, ko so sami vnaprej posnete intervjuje o dogajanju v Rusiji prodajali kot pogovore v živo. Da bi mi zanje ponudili honorar jim seveda ni prišlo na pamet. Zastonjkarstvo v žurnalizmu je ogromna napaka. Svoje usluge je treba vedno zaračunati.
Potem so tukaj še vsi tisti novinarski kolegi, ki se najdejo samo v Sloveniji in prisegajo, da sami fotografije ne bi objavili. Zagotovo! Saj poznate zgodbo o Lisici in kislem grozdju. Če poročaš iz domačega fotelja, potem so takšne stvari pač nedosegljive.
In še nekaj besed o etiki in morali o kateri že dolgo najraje govorijo pedofilski duhovniki, skorumpirani politiki ter nekateri slovenski blogerji, ki so se zgražali nad objavljeno fotografijo, hkrati pa so jo brezsramno objavili tudi sami. In to celo brez avtoričinega podpisa, kar pomeni, da so jo pravzaprav ukradli.
Našli so se tudi posamezniki, ki so se zgražali nad tabloidizacijo slovenskega medijskega prostora, češ da prava zgodba ni Snowden, ampak njegova razkritja. Se ne bi mogla bolj strinjati. Vprašanje je, zakaj so se taisti kritizerji še teden dni po objavi nadvse porogljivo spraševali, zakaj avtorici tega zapisa za njeno »herojsko« dejanje še niso postavili spomenika, namesto da bi se sami herojsko posvetili Snowdenovim razkritjem? Brez dvoma zato, ker se je precej težje zakopati v debele zapise kot pa diskreditirati nekoga, ki ni delal drugega kot opravljal svoje delo.
»Če želite v nekaj verjeti, potem verjemite v človeško naravo,« pravi svetovno znani metafizik Steve Gunn. Ko boste dosegli nekaj izjemnega, boste zagotovo deležni ostrih kritik. O tem ni nikakršnega dvoma. Grehi, ki vam jih bodo svetohlinsko pripisovali, so pravzaprav njihovi. Dobra stara projekcija!
