Skrivnostni upnik iz Newport Beacha

Zakaj smo se kot država odločili za zaprto izdajo obveznic z enim samim mogočnim kupcem?

Objavljeno
19. april 2014 13.32
Miha Jenko, gospodarstvo
Miha Jenko, gospodarstvo

Po petih mesecih smo končno lahko izvedeli, komu je slovenska država novembra lani prodala za 1,5 milijarde dolarjev obveznic po 4,7-odstotni obrestni meri : to je velika ameriška investicijska družba Pacific Management Investment Company ali po domače Pimco. Ta finančni gigant s sedežem v elitnem kalifornijskem Newport Beachu, prebivališču bogatašev in hollywodskih zvezdnikov, je specializiran za upravljanje finančnega premoženja, konkretno za posle z obveznicami, in je svetovna številka ena na svojem področju.

Slovenska poldruga milijarda dolarjev obveznic je za Pimco pravi drobiž, saj je konec lanskega leta upravljal s premoženjem, vrednim kar 1 910 milijard ameriških dolarjev - kar je denimo  več kot znaša celotni BDP držav kot so Španija, Indija ali Kanada in ne prav dosti manj od letnega bruto domačega proizvoda kake Italije ali Francije. Pimco torej ni karkoli ali kdorkoli:  podobno kot recimo Goldman Sachs je zelo velika, bogata in vplivna finančna korporacija, z odličnimi zvezami na v Beli hiši in na Wall Streetu.

Ko se je Slovenija novembra lani zadolžila pri Pimcu, je to korporacijo še vodil karizmatični Mohamed El-Erian, ki se je umaknil prejšnji mesec, po  sporu s soustanoviteljem družbe Billom Grossom, možakarjem, ki so mu na Wall Streetu pritaknili naziv "the bond king", kralj obveznic. Po odhodu iz Pimca je El-Erian v bistvu napredoval in ostal v družini: postal je glavni ekonomski svetovalec Pimcovega lastnika, nemške megazavarovalnice Allianz. Če stvari zelo poenostavimo, smo se v bistvu zadolžili pri Nemcih.

El-Erian, v ZDA šolani sin egiptovskega diplomata, ima za sabo neverjetno bleščečo kariero: preden se je leta 1999 pridružil Pimcu je 15 let delal v IMF in Citigroup in  bil dve leti predsednik in CEO Harvard Management Company, ki upravlja z elitno harvardsko univerzo. Erian je še vedno sodelavec najbolj vplivnih washingtonskih think-tankov, in celo predseduje Microsoftovemu svetovalnemu odboru za naložbe, ob tem se redno pojavlja na CNN in ima tudi ima svoj blog v Financial Timesu. V naslovu zadnjega se je ta mesec aktivistično vprašal: Bodo politiki tako odločni, kot trgi od njih pričakujejo?

V kriznem letu 2008 je zaslovel s knjigo  Ko trgi trčijo (When Markets Collide), ki so jo za knjigo leta proglasili Financial Times, Goldman, Sachs in The Economist, britanski The Independent pa jo je celo proglasil za eno najboljših knjig vseh časov. V stari službi pa je zaslovel tudi kot eden najbolje plačanih menedžerjev na svetu: njegova letna plača je po pričevanju zaposlenih in nekdanjih zaposlenih znašala neverjetnih 100 milijonov dolarjev letno, menedžerji pod njim pa so prejemali še vedno zelo zajetnih 20 do 30 milijonov dolarjev na leto. In kar je morda najbolj pomenljivo: ameriški predsednik Obama je El-Eriana, ki ima tudi ameriško državljanstvo, konec leta 2012 imenoval za predsedujočega svojemu globalnemu razvojnemu svetu.

Pod črto: že iz profila prvega Pimcovega menedžerja je jasno, da se je Slovenija zadolžila pri nadvse vplivni korporaciji, ki ima realno finančno in posredno tudi politično moč, s katero lahko premika finančne trge in svet. To ni prav nič narobe. A zakaj smo se kot država tedaj odločili za zaprto izdajo obveznic z enim samim mogočnim kupcem? Kako to, da je  tedaj Pimcovo ime moralo ostati skrivnost, če pa zdaj slišimo, da ta naš vplivni upnik zdaj sploh ne nasprotuje  javni objavi svojega imena? Ima ta posojilni posel še kako klavzulo, ki mora ostati tajna? Je pri njem res mogoče potegniti kako vzporednico s posojili, ki jih je pred bankrotom najemala Grčija?

To so vprašanja, ki si jih zdaj zastavljajo mnogi: zunanji opazovalci našega zadolževanja in tudi mi, davkoplačevalci, ki imamo pravico le do odplačevanja dolga države, informacije o upnikih in ozadju zadolževanja pa nam oblast vedno tako rada zamolči.