Tiskane izdaje
Z Mariničem ni heca, njegov strankarski šef je predsednik vlade RS Janez Janša.
Ivan Simčič (DeSUS - Demokratska stranka upokojencev Slovenije): osumljen ponarejanja spričevala srednje gostinske šole v Sarajevu. Spričevala ne pokaže, pri pojasnjevanju svojega srednješolskega izobraževanja pa je pokazal veliko več od znanja povprečnega gostinca. Je sploh treba posebej razlagati, da je tudi Ivan Simčič član odbora državnega zbora za izobraževanje, znanost, kulturo, šport in mladino?
S Simčičem ni heca, njegov strankarski šef je zunanji minister RS Karl Erjavec.
Ivan Vogrin (Državljanska lista Gregorja Viranta - DLGV) je pri vodenju podjetja Interles »pozabil«, kaj učita ekonomija in bonton. Kupcem njegovega stavbnega pohištva je ostal dolžan kar nekaj oken in/ali denarja. V stranki so ga pozvali, da mora poslovne finance urediti do konca marca.
Z Vogrinom ni heca, njegov strankarski šef je predsednik državnega zbora RS Gregor Virant.
Dojemamo resnost položaja? Državni zbor se je znašel globoko v senci. Slovenija torej potrebuje parlament na soncu.
Vsaka od 211 občin naj v hram demokracije pošlje verodostojno polnoletno osebo: moralno pokončno, materialno preskrbljeno, s poravnanimi finančnimi obveznostmi, z nesporno najmanj visokošolsko izobrazbo, opravljenim preizkusom znanja iz slovenskega in enega tujega jezika, brez obsodbe za kaznivo dejanje, ustvarjalno in pripravljeno prispevati skupnosti, za dobrobit vseh državljanov in državljank Slovenije.
Sončnega poslanca ali poslanko bi v občinah izvolili vzporedno z županskimi volitvami. Torej odpadejo dvojni stroški za volitve. Na blagajni državnega zbora na Šubičevi bi izvoljenci sončnega parlamenta za svoje delovanje prejeli telefon, računalnik, nadomestilo za potne stroške in dnevnice.
Da, sončni poslanci bi lahko bili tudi člani političnih strank, a niti oni niti politične stranke delovanja v predvolilni kampanji za uvrstitev v sončni parlament ne bi smeli izkoriščati v promocijske oziroma propagandne namene stranke ali kandidata.
Ker sončni poslanci, izvoljenci ljudstva, v času delovanja v parlamentu ne bi imeli časa za politične aktivnosti v stranki, bi mu kodeks sončnega parlamenta tudi zaradi etične higiene narekoval, da zamrzne članstvo v stranki do izteka poslanskega mandata.
V sončnem parlamentu Republike Slovenije bi zasedali dvakrat na teden, seje bi trajale do izpolnitve vseh točk dnevnega reda z obvezno prisotnostjo vseh poslancev. Sončni poslanci in poslanke bi se na zasedanja vozili z javnim prevozom ali lastnim prevoznim sredstvom.
Ker zgradba na Šubičevi nima dvorane za 211 poslancev in poslank, bi z gradnjo sončnega parlamenta dali prvo spodbudo za zagon slovenskega gradbeništva. To bi bil uvodni »new deal« za slovensko ekonomijo. Mlada demokracija pa bi doživela prvo generalno čiščenje po tranzicijski dobi z vsemi anomalijami.
Svetovni mediji bi objavili: Sončni parlament na sončni strani Alp.
V Bruslju in drugje v razvitih demokracijah bi privzdignili obrvi ob soočenju z novo paradigmo demokracije »made in Slovenija«.
