Tiskane izdaje
Kaj kmalu po dogodku smo morali v šoli ustvariti risbo na temo smrti predsednika. Otroci so narisali, kako jokajo in kako jokajo njihovi starši. Kaj pa jaz? V šoli se nisem niti slučajno upala zlagati in sem tuhtala, kaj naj naredim, da prikrijem to nedomovinsko stanje ljudi, ki me vzgajajo.
Na srečo se je rešitev prikazala sama od sebe - na ogled smo dobili risbe otrok iz bratskih republik in avtonomnih pokrajin in fotografije potovanja krste in pogreba tovariša Tita. Imela sem torej motiv! Še danes se živo spominjam, kako sem z olajšanjem začela risati ljudi, ki stojijo na železniški postaji, mimo se pelje krsta in vsi neutolažljivo jočejo.
Solz sem narisala vsaj toliko, kolikor bi modre barvice uporabila pri predmetu spoznavanje narave in družbe za prikaz močnejših padavin.
Staršem kot osnovnošolka nisem mogla očitati, da se nista jokala, ker mi je manjkalo političnih argumentov, sumila pa sem kvarni vpliv potovanj, literature in neprimerne glasbe: stripi Alan Ford, kaseta z napisom The Clash in Radio Študent. Jasno sem se zavedala, da to ni prava moralna hrana za vrlo pionirko, kakršna sem si želela biti.
Stari ata, ki je poslušal »normalen radio«, pa je bil tudi skrajno politično nemotiviran. Trdil je, da so vsi politiki »banda«, še najbolj pa župniki.
Morda zato, ker je stara mama, njegova žena, pogosto hodila k maši?
Ko smo živeli še v Jugoslaviji, sem vedela, da nimamo čokolade Milka, tekočih mil s tropskim vonjem in dovolj zalog dišečih radirk za vse otroke in zaradi tega sem tiho in vdano trpela.
Tudi Vučko je bil v mojih očeh skrajno neprimerna maskota za jugoslovanske olimpijske igre, saj se majhni otroci zaradi Rdeče kapice volkov lahko bojijo.
Kakšen vtis bomo pustili mednarodni skupnosti s tem, da strašimo otroke, ki hočejo gledati Jureta Franka na belih strminah?
Moja skrb za blagor domovine je bila nepopisna, trdno sem upala, da bodo pošteno srce in zvezki z ravnim robom ob strani prej ali slej odtehtali v prid moje domovine, če je ta svet vsaj malo pravičen.
Potem smo Jugoslavijo zavrgli in na mojo veliko srečo je lipov list deloval neskončno bolj prijazno od stiliziranega volka.
Vendar je ta vroče zaželeni list kmalu sprhnel v cianidu zlohotnih kraj in vsesplošne neprivoščjivosti med sodržavljani in sodržavljankami. Kaj hitro sem ugotovila tudi, da je v opevani čokoladi manj zdravega, kot bi si želeli, in da so pogosto v dišečih tekočih milih snovi, ki sodijo pod rubriko onesnaževanja narave.
In domovinska čustva? Stara mama mi je žugajoč govorila o svoji znanki, ki je po pristanku na nekdanjem Brniku poljubila zemljo, prisegajoč, da ne gre na noben eksotičen izlet več. Šmarješke toplice, vse ostalo je en sam velik in predvsem nepotreben stres! Drži se domače grude!
Jaz pa sem kar naprej potovala in si vsakič znova prizadevala, da ne poljubljam tal na letališču ali na obmejnih postojankah. Že res, da je bilo povsod zanimivo, ponekod osupljivo lepše kot doma, a le domača smreka ve, kje si kot otrok zakopal svoj zaklad in tu je zemlja, ki mi je podarila vse kislice in jabolka otroštva.
Glede politike, mode in radijskih postaj imam še vedno pomisleke in občasno tudi hude skrbi.
Poleg vsega naštetega je postalo tudi očitno, da imamo poleg moreče literature tudi veselo, poleg pijancev tudi svetnike in ne le patoloških kradljivcev, temveč tudi genialne ustvarjalce. Skratka, na splošno si zaslužimo vse najboljše.
Kajti tudi vaški godrnjači pobirajo smeti iz gozda, še mestne razvajenke zbirajo pomoč za poplavljence in priseljenci negujejo travo pred blokom in ustvarjajo cvetlično poezijo sredi razpadajočega betona.
Četudi vas zavrne ves razred mednarodnih študentov in študentk, ko jim ponudite sadjevec, ker so prepričani, da je šlo za načrtovano zastrupitev, vztrajajte.
Naslednjič vas bodo obtožili, da ste jim uničili postavo z baklavami, ker boste želeli razširiti »domovinsko« ponudbo.
Le če se bomo imeli radi, nas politika ne bo sesula.
