Državljani Slovenije smo res zanimiv fenomen: tudi po včeraj predstavljenem poročilu Umarja neizpodbitno sodimo med države, kjer je gospodarska in finančna kriza v zadnjih letih najbolj posekala kupno moč, razpoložljivi dohodek in življenski standard prebivalstva.
To sicer vemo tudi sami, najbolj desettisoči tistih, ki so med krizo ostali brez dela, ali pa zaman čakajo nanj. Ali pa mladi, ki jih obstoječi ekonomski model zatira s prekernim izkoriščanjem. Tezo o razvojno izgubljenem desetletju potrjuje podatek, da je naša kupna moč padla z 91 na 84 odstotkov povprečja EU, torej tja, kjer smo bili leta 2003. A kljub temu sodimo Slovenci po merilu zadovoljstva z življenjem na 11. do 12. mesto med 28. članicami Unije in je s tem naše življenjsko zadovoljstvo nad evropskim povprečjem - pa čeprav pada že od leta 2007 naprej.
Umarjeve strokovnjake sem povprašal, kako si razlagajo ta čudni slovenski paradoks - v evropski družini živimo vse bolj podpovprečno, zadovoljni pa smo še kar nadpovprečno. Je morda kaj narobe z nami ali pa z uporabljeno metodologijo?
Dobil sem odgovor, da so pri nas očitno zelo pomembne nematerialne vrednote in dobrine kot so družina, zdravje itd. O.K. to bo držalo, družina, zdravje - pa ljubezen, prijateljstvo, otroci, dobri medčloveški odnosi itd. - sodijo med tiste najboljše stvari v življenju, ki jih že pregovorno ni mogoče kupiti z denarjem.
Morda je vzrok za tole relativno (poudarjam: relativno) življenjsko zadovoljstvo na sončni strani Alp tudi vse večja enakost v revščini, še posebej, če upoštevamo, kako globoko je »fovšija« ukoreninjena v našo nacionalno mentaliteto. Če si sam reven, sosed pa je še za odtenek revnejši, je tudi to lahko razlog za zadovoljstvo koga v tej dolini šentflorjanski.
A poglejmo še objektivni kazalnik: Slovenija je pač kljub drugačni percepciji nekaterih še vedno država z najmanjšimi družbenimi in materialnimi razlikami v Evropi. To potrjuje tudi znameniti Ginijev količnik, ki je pri nas najnižji v Evropi in nas je zato ta teden pohvalila tudi OECD. In ne samo to: minimalna plača pri nas narašča bistveno hitreje kot povprečna plača, kar pomeni, da postajamo dežela uravnilovke in filozofije enakih oziroma enako praznih želodcev.
Pri nas pač ni lahko in priporočljivo biti pošten, uspešen in relativno bogat - tudi če si to ustvaril s trdim delom, izstopaš od povprečja.
Poročilo Umarja sicer še potrjuje, da Slovenci čedalje manj zaupamo inštitucijam države. No, to pa podpišem tudi sam. Še posebej sodišča in inštitucije političnega sistema (vlada, državni zbor, predsednik vlade in politične stranke) so najniže na lestvici zaupanja ljudi. Tudi s tem v mislih se bomo lahko letos večkrat podajali na volišča - eni bolj, drugi manj zadovoljni.