Solzivec in strah
tor, 04.12.2012, 12:00
Solzivec in strah
Kaj se je zgodilo, da se je Slovenija odpravila na ulice?

Prizori z ljubljanskih in mariborskih ulica so obkrožili svet. Posnetke spopadov izgrednikov s policisti so objavile največje televizijske postaje, nacionalni dnevniki sosednjih držav z njimi začenjajo svoja osrednja poročila. Vse se vrti z bliskovito naglico.

V tednu dni od druge mariborske vstaje samo v času volilnega molka v Sloveniji ni bilo protestnih zborovanj, na katerih državljani dan za dnem glasno nasprotujejo politiki vlade in lokalnih oblasti. In nič ne kaže, da se bo protestni val umiril. V nekaterih redakcijah menda že kupujejo zaščitno opremo za poročevalce in fotoreporterje s terena.

V minulih dneh so se mnogi iz salonskih novinarjev na hitro preobrazili v reporterje z bojišč, še posebej boleče pa je bilo za večino soočenje s pekočimi posledicami solzivca.

Kaj se je zgodilo, da se je Slovenija odpravila na ulice? Pravzaprav še nič. Vlada ni spravila do konca odločanja še nobene reforme, proračunski rezi so še vedno v parlamentarni proceduri in pravi udar varčevalne politike na javni sektor se bo začel prihodnje leto. Informacije, ki jih objavljajo tuji mediji, da je namreč proteste v Sloveniji sprožila varčevalna politika vlade, torej niso točne.

Dolgo nakopičena jeza, tesnoba, strah, je nenadoma eksplodirala do skrajnosti po tem, ko so izbrani občinski elektorji izvolili mariborskega župana Kanglerja za državnega svetnika. To je bila očitno kaplja čez rob potrpljenja, načetega zaradi slovenske tranzicije, dvomljive privatizacije nekdaj skupnega premoženja, šibke pravne zaščite, korupcije, samovolje politike.

Na začetku bi protestni val zagotovo lahko zajezil županov odstop. Kljub temu se doslej, tri mariborske vstaje kasneje, še ni zgodil. Kangler je priznal, da bi odstopil, če bi ga k temu pozval predsednik vlade Janez Janša. Lahko kar po telefonu. No, ker v demokratičnih državah stvari načeloma ne tečejo tako preprosto, bi Janša lahko ukrepal drugače.

Enak učinek bi imel izstop SDS iz mestne koalicije. Toda tudi to se še ni zgodilo. Kar je nelogično; zakaj oblast tvega in pušča ogenj pod vrelim loncem, če pa se želi za vsako ceno izogniti tveganju nasilja, ki je medtem že izbruhnilo v Ljubljani in Mariboru?

Razlog je preprost. Če bi Kangler odstopil, bi to pomenilo zmago ljudstva, naroda, ki ima sicer besedo samo enkrat na štiri leta na volitvah. Pomenilo bi, da množica lahko s svojo silo na ulici doseže politične spremembe. Če pozorno poslušamo gesla na demonstracijah po Sloveniji, je očitno, da je takoj za županom Kanglerjem na seznamu politikov, zrelih za odhod, predsednik vlade Janez Janša.

Za njim so nato vsi drugi, tudi vodja opozicije in župan prestolnice Janković ali šolski minister Turk. Če bi množica prisilila župana k odstopu, se torej morebiti ne bi ustavila pri tem, ampak bi odkorakala naravnost pred vladno palačo. Kar pomeni, da Janša s tem, ko se ne odreče Kanglerju, v resnici brani svoj položaj.

Zato je v svojem znamenitem petnajstminutnem prvem odzivu na nemire, govoril o legitimnosti izvoljenih predstavnikov ljudstva, ki so bili pripravljeni  tvegati kampanjo in volitve. Za razliko od anonimne množice, katere politično poreklo je na veliko grozo slovenske politične kaste skorajda nemogoče definirati.

Povedano preprosto - politike je ulice upravičeno strah. Ne samo zato, ker lahko uide nadzoru in se sprevrže v nasilje. Ne le zato, ker ni jasno, kje bi se končale zahteve po zamenjavah. Predvsem zato, ker bi iracionalna moč množice lahko porušila pravila igre, ki zagotavljajo pravno strukturo države in morda celo temelje parlamentarne demokracije. In ki hkrati
omogočajo rotacije vedno istih imen na vodilnih mestih.

Politika doslej ni potegnila še nobene pametne poteze, s katero bi val protestov zaustavila. S katero bi vrnila upanje, da je bolj pametno prihajati na volišča kot na ulice. Zaradi strahu in zbeganosti oblasti je verjetno že čas, da tudi v naši redakciji premislimo o nabavi zaščitne opreme.



Solzivec in strah

Janez Janša Foto: Roman Šipič/Delo

Prijavi sovražni govor