Tiskane izdaje
V začetku tedna sem na 5. Sport Business Symposium-u v Londonu poslušal predavanje na temo športnega turizma in bil presenečen v kakšne detajle se organizatorji večjih tekmovanj spuščajo. Na podlagi številnih raziskav natančno določijo svoje ciljne skupine in tudi program, ki jim ga je potrebno ponuditi. Ne bi verjeli, koliko se med seboj v navadah razlikujejo obiskovalci olimpijskih iger in svetovnega prvenstva v nogometu. Najlažje bistvene razlike ponazorim v spodnji tabeli:
OI v Pekingu 2008
- Ogled turističnih zanimivosti 72%
- Nakupovanje 45%
- Naravne znamenitosti 36%
SP v nogometu v JAR 2010
- Nočno življenje 50%
- Hrana in pijača 49%
- Nakupovanje 49%
Poleg navedenega so izsledki raziskav pokazali, da se bo 30 odstotkov navijačev namerava udeležiti tudi naslednjega velikega tekmovanja, in da se mlajši turisti zadržijo dlje v državi gostiteljici. Velika je tudi razlika med spoloma, ki je v primeru olimpijskih iger v korist moških z 68 proti 32 odstotkom, medtem ko je pri nogometu ta odstotek še višji, in sicer 78 proti 32 v korist moških.
Nezanemarljiv je tudi podatek, da je na OI v Pekingu 64 odstotkov navijačev prvič obiskalo Kitajsko, medtem ko je bil odstotek slednjih na SP v nogometu v JAR kar 79. Iz tega je mogoče sklepati, da promocija tekmovanja večinoma na športnih prireditvah ni uspešna.
Med drugim je potrebno ločevati tudi med primarnimi in sekundarnimi športnimi turisti, torej tistimi, ki nas obiščejo zaradi tega, ker gostimo veliko športno tekmovanje in tistimi, ki jim obisk tekmovanja predstavlja zapolnitev turističnega programa.
Daleč od tega, da bi bil strokovnjak za športni turizem, vendar me je to predavanje spodbudilo k razmišljanju o tem, kolikokrat sem naletel na razdelan koncept športnega turizma. Ne nazadnje v Sloveniji organiziramo kar veliko število mednarodnih športnih dogodkov. Težko bi rekel, da iz njih iztržimo vse kar nam ponujajo. Navedeni podatki, ki predstavljajo le del predavanja, kažejo na to, da se je potrebno s tem področjem ukvarjati sistematično in predvsem dovolj zgodaj (verjetno vsaj leto pred prireditvijo) in ne šele, ko se začne promocija tekmovanja skozi klasične promocijske kanale (plakati, objave v časopisih,...). Predvsem pa ne bi smeli planirati oz. se zadovoljiti z rezultati predhodnih oz. podobnih tekmovanj, temveč izhajati iz svojih prednosti oz. danosti.
Podobno področju športnega turizma je tudi področje »ticketinga« oz. prodaje vstopnic. Tudi na tem področju je bistveno premalo poudarka. Ne izvaja se kontrola pristopa in posledično tudi ni ustreznih analiz in podatkov o obnašanju kupcev oz. o CRM-ju. Veliko težavo, tudi organizatorjem OI v Londonu, ki se borijo s problematiko praznih sedežev, predstavlja odsotnost urejenega sekundarnega trga vstopnic. Imetniki vstopnic, ki iz kakršnihkoli razlogov ne morejo obiskati tekmovanja, svojih vstopnic skorajda ne morejo prodati (razen na črnem trgu pred dvorano - kar je ne velikih tekmovanjih velikokrat nemogoče). Tudi sam sem si v Londonu ogledal le eno polfinalno tekmo odbojke na mivki, čeprav sem imel karto za dve tekmi. Moj sedež je torej ostal prazen namesto, da bi karto na sekundarnem trgu že vnaprej lahko ponudil interesentu za drugo tekmo. Na ta način bi tudi organizator tekmovanja obračunal provizijo od transakcije in tako dodatno zaslužil. Tak sistem se je odlično izkazal v ZDA.
Obe omenjeni področji, športni turizem in prodaja vstopnic, sta bistveno bolj zapleteni in zahtevata večjo strokovnost in angažma, kot jima jo posvečamo v Sloveniji. Česa si želijo obiskovalci športnih prireditev v Sloveniji, zakaj niso prišli na tekmo in koliko časa bodo ostali v Sloveniji so vse pomembni podatki za učinkovito turistično trženje. Brez bolj ali manj natančnih predvidevanj (na podlagi raziskav in ne domnev ali zgolj rezultatov ostalih prirediteljev v tujini) je optimizacija nemogoča. To pa zahteva vlaganje in čas, ki pa nista ravno najbolj priljubljeni besedi, še posebno ne v medsebojni povezavi.
Z razvojem navedenih področij bo šport pridobil pomembno poslovno dimenzijo, ki je sedaj preveč prepuščena naključjem.
***
Blaž Bolcar je kot odvetniški kandidat zaposlen v Odvetniški pisarni Bolcar. Na podiplomskem študiju v Angliji se specializira za področje športnega prava in je član tretje generacije Top Class na CEED (Center for Enterpreneurship and Executive Development). V letu 2008 je pridobil naziv uradnega licenciranega košarkarskega agenta (licenca FIBA). Poleg rekreativnega ukvarjanja s športom je član različnih mednarodnih strokovnih združenj kot npr. SLA (Sports Lawyers Association), IASL (International Association of Sport Law).
