Tiskane izdaje
Čeprav je res, je hkrati tudi najlažje reči, da je težko napisati roman ali posneti dober film o devetdesetih, ker je potrebna zgodovinska distanca. Da časovna distanca ni najpomembnejša, dokazujejo romani o prvi in drugi svetovni vojni, ki sta jih na primer poldrugo desetletje po vojnah spisala Louis-Ferdinand Céline in Günter Grass.
V Srbiji še čakajo na verodostojen roman ali film o bombardiranju Nata na Zvezno republiko Jugoslavijo, ki bi jo na primer prikazal kot državo, ki se je znova spopadla s celim svetom. Nemara je temu tako tudi zato, ker je Srbija izgubila vojno, cena pa je bila izguba Kosova, česar si Srbi še vedno ne želijo priznati.
V sodobnem svetu je zgodovina kot znanstvena veda izgubila bitko z mediji, filmom in književnostjo. Ker zavest o zgodovini in zgodovinskih dogodkih bolj oblikujejo mediji kot zgodovinska veda, so tudi na območju nekdanje Jugoslavije prevladovali partizanski filmi. Srbiji se skoraj sedem desetletij po drugi vojni obeta, da jo bo zajel val mitologizacije četništva.
Najnovejša televizijska serija Ravna gora je namreč v Srbiji zabeležila rekordno gledanost. Vsako nadaljevanje si tudi zaradi napovedi, da bo serija na novo osvetlila zgodovinska dejstva, ogleda več kot dva milijona ljudi. Srbska javnost v njenem najširšem pomenu namreč pričakuje, da bo s pomočjo serije izvedela nova zgodovinsko resnico o četnikih in njihovem voditelju generalu Draži Mihailoviću.
Prvi film o četnikih Chetniks! The Fighting Guerrilas je leta 1943 nastal v produkciji studia Twentieth Century Fox, v jugoslovanskem filmu pa se je Mihailović prvič pojavil leta 1947 v jugoslovansko-sovjetski koprodukciji V gorakh Yugoslavii (V planinah Jugoslavije). Prevladujoč obrazec o filmskih četnikih je ustvaril režiser Veljko Bulajić s filmi, kot sta bila Kozara (1962) in Bitka na Neretvi (1969). Podoba četnikov v partizanskih filmih je bila praviloma črno-bela, najpogosteje pa so jih prikazovali kot bradate duhove.
Četnike so partizanski filmi prikazovali kot skrajne negativce, ki so odkrito sodelovali z nemškim okupatorjem. V njih so bili divjaki, ki gredo v boj s trubači in steklenicami žganja, nedolžnim ljudem pa z žago sekajo glave, posiljujejo ženske in dekleta, ubijajo otroke in dojenčke ter mučijo, koljejo, požigajo in obešajo.
General Draža v filmu Žike Mitrovića Užička republika (1976) odkrito napada parlamentarni sistem in demokracijo, ki da sta povzročila padec kraljevine in omogočila vzpon komunistične ideologije, ki je bolj nevarna kot okupator. Na ta način je bil Mihailovič v filmu prikazan kot sovražnik parlamentarne demokracije, čeprav je dejansko predstavljal večstrankarsko vlado v Londonu, četnikom pa je film pripisal, čeprav so bili na začetku vojne antifašistično usmerjeni, da jim boj proti nemškemu okupatorju ni glavni cilj. Po mnenju poznavalcev je odnos med četniki in partizani najbolje prikazal film Gluvi barut (1990) posnet po romanu Branka Ćopića, ki je nastal tik pred razpadom nekdanje jugoslovanske države.
Četniška ikonografija je ponovno oživela na začetku devetdesetih, pri čemer je ironočno, da je bila pod vplivom karikirane komunistične kritike. Novi četniki so si prizadevali za revitalizacijo četniškega gibanja, fizično pa so se poistovetili s četniško podobo iz partizanskih filmov, ki so očitno imeli izjemno propagandno moč. Neoćetniki so gradili identiteto na lastni karikaturi in kritiki ter ustvarili instant imidž.
Popularna kultura je pogosto prizorišče ideoloških bojev. Na območju nekdanje Jugoslavije se še vedno gledajo partizanski filmi, čeprav je država preminula že pred dvemi desetletji. V Srbiji je proces revidiranja vloge četnikov, ki so jih izenačili s partizani, več ali manj končan, v pop kulturi pa še vedno prevladujejo partizani. V tej luči ni izključeno, da Srbijo čaka val idealizacije četniškega gibanja.
Če se bo našel junak, ki se bo odločil posneti film o bombardiranju Nata na Zvezno republiko Jugoslavijo, se bo moral zateči tudi v studio, ker so se v Beogradu po večletnem zavlačevanju lotili odstranjevanja ruševin dela zgradbe nekdanjega generalštaba, ki je bilo leta 1999 uničeno v Natovih bombardiranjih.
Srbske oblasti so se doslej upirale odstranjevanju ruševin zgradbe z utemeljitvijo, da gre za delo znanega arhitekta, ki je pod spomeniškim varstvom. Po neuradnih informacijah je prestolonaslednik Združenih arabskih emiratov Mohamed bin Zajed al Nahjan zainteresiran za naložbo v luksuzen hotel na tem območju, ameriški podjetnik Donald Trump pa bi rad na njem gradil Trumpov center.
Če bi srbski avtorji skušali prikazati Natovo bombardiranje, bi morali dobro prisluhniti ponudbi srbskega jezika in ideološko kontaminiranega javnega govora. Ker Srbija ideološko še ni prebavila polpretekle zgodovine, bi najbrž morali ustvariti lastni jezik.
Za zdaj raje molčijo in se zgovarjajo, da za resen zgodovinski roman ali film ni zadostne zgodovinske distance. Njihov problem je tudi v dejstvu, da zgodovino pišejo zmagovalci, čeprav je v tem tudi ključ za razumevanje zgodovinskih krivic.
Prepoznavanje preteklosti ima lahko uporabno vrednost, če ljudje na ta način predvidijo, kje se bo zgodovina ponovila. Bolj kot se ponavlja, bolj je zgodovina bogata.
