Srbski labirinti: Klofutanje profesorjev? Folklora!

V Srbiji je nasilje prisotno v tolikšni meri, kot to ustreza politikom, ki kreirajo tudi sodni in izobraževalni sistem.

Objavljeno
11. junij 2013 17.12
reu/SERBIA/
Vili Einspieler, Beograd
Vili Einspieler, Beograd

Srbski režim je v polpretekli zgodovini z lastno agresivnostjo, ko je gospodarske probleme nadomestil z vojno ekonomijo, spodbujal ljudi k agresiji. Nemara bi Erich Fromm ocenil, da ni šlo za filogenetsko, temveč za maligno agresijo.

V Anatomiji ljudske destruktivnosti Fromm ugotavlja, da se človek razlikuje od živali po tem, da je morilec in da je edini primat, ki ubija in muči člane lastne vrste brez razlogov, bioloških ali ekonomskih, in pri tem občuti zadovoljstvo.
Srbi so se soočili z novo realnostjo, ki je večina ne razume, ker jih je čez noč prisilila, da skrijejo agresivni nagon na lastnem podstrešju. Ker si država prizadeva, da bi stopila na prste nasilju proti nacionalnim, verskim in spolnim manjšinam, je v porastu nasilje v družini in v šolah.

V osnovni celici družbe močnejši pretepajo šibkejše, namesto da bi obračunali s pravimi krivci za njihove probleme. Ker so v primerjavi z njimi šibkejši člen družbe, raje ustvarijo novo nadlogo, da imajo na voljo manj časa, da si razbijajo glavo s ključnimi problemi.

Junaki izgubljenih vojn so našli novo priložnost za potrditev lastne superiornosti, ne da bi se morali bojevati z enakopravnim tekmecem. Ravnajo kot politiki, ki so izumili reševanje problemov z ustvarjanjem novih tudi zato, da bi lahko ohranili nizek mentalni standard volilnega telesa. V Srbiji je nasilje prisotno v tolikšni meri, kot to ustreza politikom, ki kreirajo tudi sodni in izobraževalni sistem.

Pred koncem vsakega šolskega leta se tudi srbski profesorji in učitelji soočajo s pritiskom učencev, naj jih bolje ocenijo, kot so si dejansko zaslužili. V igri je neskladje med željami, znanjem in vzgojo učencev, ki ne posežejo po nasilju le ob koncu šolskega leta.

Prvi vzrok nasilnega obnašanja učencev, kot kažejo raziskave, je v problematični družini. Ne gre le za disfunkcionalne družine, temveč tudi za stališče staršev do učiteljev in do avtoritete, ki ga otroci prinesejo v šolske klopi. Vzrok je tudi v splošnem stanju v srbski družbi, kjer so nasilneži prepogosto nedotakljivi, reševanje konfliktov z nasiljem pa postaja vzor mladih.

Klofutanje in pljuvanje po profesorjih so del vsakdanje folklore, srbska javnost pa se sprašuje, ali je poklic profesorjev postal tvegan. Čeprav prijav na policijo ni veliko, rezultati raziskav kažejo, da je osem od deset učiteljev žrtev verbalnega, fizičnega ali psihičnega nasilja.

Vse ni nikoli tako črno, kot je videti na prvi pogled. Učenci pravijo, da so njihovi profesorji »drkadžije«. Vsaka medalja ima dve plati. Drkadžija je človek težkega ali neznosnega karakterja, ki je zlovoljen in prepirljiv ter dlakocepski. Drkadžija se ne veseli tuje sreče, kar sam ni nikoli srečen. Če slučajno vendarle je, to raje dobro skriva.

Velika večina učiteljev molči zato, da ne bi trpel ugled šole, vsakemu tretjemu pa grozijo tudi starši učencev. Prosvetni delavci se ne bojijo le učencev, tamveč tudi svojih kolegov, ki bi lahko ocenili, da niso sposobni ukrotiti svojih učencev. V strahu za delovna mesta molčijo, pred učenci pa izgubljajo avtoriteto in dostojanstvo.

Učitelji vidijo problem tudi v zakonodaji, ki predvideva mehanizme za varovanje otrok pred morebitnim nasiljem, ne predvideva pa varovanja predavateljev. V primeru dokazanega nasilja učencev jih lahko premestijo le v drugo šolo, če se s tem ukrepom strinjajo tudi njihovi starši in če jih je druga šola pripravljena sprejeti.

Sindikat prosvetnih delavcev se ogreva za zamisel, da bi s peticijo zahteval uvedbo statusa službene osebe tudi za prosvetne delavce. Čeprav je nasilno obnašanje učencev še vedno na ravni incidentov, se zavzemajo za enak status, kot ga imajo policisti, pripadniki obveščevalnih služb, državni funkcionarji, tožilci in sodniki.

Zagovorniki predlagane rešitve pravijo, da ni njihov cilj, da bi agresijo učencev označili kot kaznivo dejanje, temveč da bi jo s takšnim začasnim ukrepom preprečili ter zajezili ponižanje učiteljev, ki mu ni videti konca. Po njihovem je napad na predavatelja napad na izobraževalni sistem.

Res je tudi, da številni učenci ne spoštujejo avtoritete ter zgolj čakajo na napako profesorja, da bi se lahko sklicevali na svoje pravice, ki jih varujejo pred predavatelji. Če drži trditev, da je izobraževanje steber vsake družbe, bi bilo treba varovati tudi predavatelje, da bi lahko dali družbi svoj prispevek kot njegovo jedro.

Drkadžija kritizira vse po vrsti in privlači težave. Policaji v polnem vlaku legitimirajo prav njega, v gostilni pa jih dobi po nosu. Če se znajde v težavah, nihče ne pomisli, da je zabredel v njih zaradi svoje drkadžijske narave. Ne gre za psihopatski problem, temveč za karakter, s katerim se psihologija in psihiatrija ne ukvarjata.

Če pridobijo položaj, postanejo neznosni drkadžije. Če so povrhu še polni sebi, v očeh učencev postanejo eno samo prekletstvo, ki hodi in serje. Čeprav priznajo, da drkadžije niso nujno neumni, v isti sapi pravijo, da so najprej drkadžije.
Kljub olajševalnim okoliščinam, ni opravičila za nasilje učencev nad profesorji. Fromm bi pripomnil, da so resnična svoboda in neodvisnost ter konec vseh vrst izkoriščevalskih oblasti predpogoj za ljubezen do življenja, ki edina lahko premaga ljubezen do smrti.