Srbski labirinti: Srbom se kolca po komunizmu

Srbija je provincialna v vseh pogledih. Posledica je razpad vrednot, ljudje pa gledajo le svoje drobne interese.

Objavljeno
15. januar 2014 15.46
Vili Einspieler, Beograd
Vili Einspieler, Beograd

Srbska družba je nezrela, brezglava in sebična. Napredka ni dosegla v nobeni smeri. Državni voditelji spominjajo na zbor norcev, srbski narod pa je postal dlakocepski, neiskren, nepreskrbljen, poln sovraštva ter brez občutka za druge in za drugačnost.

Po Erichu Frommu je človeku potreben družbeni sistem, v katerem ima svoje mesto in v katerem so njegovi odnosi z drugimi relativno stabilni in zasnovani na splošno sprejetih vrednotah in idejah.

Države kot je Srbija nimajo nobenega smisla, poslanstva, pomena ali perspektive v svetu. V tem je razlog, da Srbov nihče ne upošteva ali prizna. Nesreča je še večja, ker so Srbiji desetletja vladali komunisti, ki so uničili skoraj vse, česar so se dotaknili.

Urednik časnika in založniške hiše Gradac iz Čačka Branko Kukić, ki ga je srbski tednik Vreme proglasil za osebnost leta, ne vidi izhoda. Kot še meni, Srbom služi pamet za muvanje, mračnjaške posle, nore ideje in za zafrkancijo, Srbija pa je v primerjavi z evropsko družino narodov na dnu. Ko in če se bo dvignila na dostojno raven, ne bo več sveta, če bo sploh še obstajal, ki ga poznamo.

Srbska provinca v času komunistične vladavine ni dala srbski kulturi nobenih stvaritev ali idej, ki bi imele širši pomen za srbski narod, če zanemarimo nekaj izjemnih posameznikov, ki so iz province pobegnili v metropole. Gre za pozabljen prostor, ki je bil pred dobrima dvema desetletjema prepuščen povprečnežem in tistim pod njimi, je še zapisal Kukić.

Ključno gibalo duhovnega in gospodarskega napredka je hierarhija vrednot, totalitarne družbe pa priznajo samo hierarhijo oblasti. Posledica je poplava kiča v srbski kulturi, ki je še vedno v ekspanziji, neizobražene množice brez okusa pa so ustvarile kič človeka. Ljudje brez okusa vtisnejo svoj slab okus v vsa umetniška dela, ki jih poslušajo, berejo ali gledajo. Po Kukiću bi morala biti pot v prihodnost zasnovana na afirmaciji najboljših in najpametnejših, predpogoj pa je vzpostavitev hierarhije vrednot, na kateri temeljijo tako kulturna zgodovina človeštva kot celotna narava in vesolje.

Da so vrednote relativne, je menil že Jezus, ki je opozarjal ljudi, naj ne mečejo svojih biserov svinjam. Nazoren je bil tudi Heraklit, ki je ugotovil, da bi osli imeli raje seno kot zlato.

V časniku Vreme so želeli opozoriti, da v Srbiji, kljub splošnemu moralnemu, političnemu, družbenemu, ekonomskemu in kulturnemu padcu še vedno obstajajo ljudje, ki se ne prilagajajo povprečju, temveč skušajo ohraniti lastno dostojanstvo. Kot so ocenili, se Kukić obrača svobodnim ljudem in osebnostim.

Srbom se kolca po komunizmu, ker da jim je bilo lepo, ne glede na to, da so komunisti številne usode zavili v črno, zagrešili veliko nepravičnosti, trpljenja in bede ter zmetali gore denarja za neumnosti. Po njihovem so živeli v rajskem naselju, čeprav na račun strahopetnosti do sebe in drugih, ker v zameno niso smeli niti pisniti.

V Srbiji je bil tipičen izrodek komunizma pokojni srbski vožd Slobodan Milošević. Ker so na oblasti relikti komunizma, Srbija čuti posledice njegovega režima. Po mnenju Kukića so komunisti, ki so s silo prisilili jugoslovanske narode na bratstvo in enotnost, neposredni krivci za nacionalizem, razpad nekdanje države in prelivanje krvi, nobeni okovi, sila ali ideologija pa ne more zadušiti ustvarjalnosti.

Čeprav Kukić ni naklonjen komunistični preteklosti, kljub temu meni, da je namesto zastrašujočega primitivizma na oblasti obstajalo več pravil in reda. Umetnost in kultura sta bili ljudem pomembni, del prebivalstva pa je v njima našel smisel. Največji krivci za dejstvo, da je Srbija v popolnem umskem, moralnem in ekonomskem razsulu, so tretjerazredni politiki, ki so se s čarovniškimi triki v imenu demokracije povzpeli na oblast.

V komunizmu so v založniških hišah sedeli izobraženi ljudje, vrhunski pisci in znanstveniki, danes pa so založniki ljudje, ki poleg knjig prodajajo čudežne čaje in praške, za pomembne umetnike pa razglašajo obrobne like. Če je bil v preteklosti cilj širiti kulturo, je po novem pomembno le še zaslužiti denar.

Svet je preplavljen z lahkotno književnostjo, ki ima za cilj, da širi zabavo in spektakel, namesto z bistvom pa se ukvarja z vsakdanjostjo, ki je vsak dan bolj banalna. Svet lebdi na površini brez smisla in cilja.

Srbija je provincialna v vseh pogledih. Družbenopolitične spremembe so iznakazile tako državo kot družbo. Posledica je razpad vrednot, ljudje pa gledajo le svoje drobne interese ter nimajo niti volje niti moči, da bi slišali glas lastne vesti in tiste, ki morda poznajo pravo pot. V vsaki kulturi se spoštuje tradicija, v Srbiji pa je prepuščena netolerantnemu in zabitemu duhovništvu, nacionalistom in kmetom v slabšalnem pomenu besede.

Če so gibalo zgodovine ljudje, ki jim notranji čas teče hitreje kot zunanji, v srbski družbi prevladuje drhal, ki ne zna niti voliti, ker glasuje za tiste proti katerim je prišla na volišča. Ali kot je zapisal Miroslav Krleža: »V množici smrdi, vendar je toplo«.

Upor je tako kot sta umetnost in znanost oblika iskanja resnice. Čeprav je upor v zgodovini prepleten z nasiljem in prelivanjem krvi, Kukić verjame, da si bodo ljudje izmislili nove nenasilne oblike upora. Ne ve ali je možna, vendar izhod vidi v planetarni revoluciji.

Friedrich Engels je menil, da se revolucije ne morejo zgoditi po naročilu ali spontano, temveč so bile povsod in v vseh obdobjih nujna posledica razmer, ki so povsem neodvisne od volje in delovanja posameznih strank ali družbenih razredov.