Tiskane izdaje
Pred leti me je eden od prijateljev mimogrede označil za konzervativca in mi izjavi primerno dal lekcijo o liberalnih vrednotah.
Situacija je bila sicer precej banalna in se ni nanašala na družbeno-politično situacijo, ampak je bila označba posledica različnih mnenj okoli spremenjenega dizajna kozarca marmelade. Ker sem bil mnenja, da za redizajn kozarca, ki je desetletja poosebljal okusno marelično brozgo, res ni bilo razloga onkraj kapitalistične logike, sem bil pač konzervativec. Starodavna modrost »isto sranje, drugo pakovanje« pač ne more premagati marketinške logike, saj izključuje osnovno marketinško premiso, da je novejše nujno boljše ravno zato, ker je novejše. Ali pa samo zato.
Omenjena logika do neke mere legitimno deluje pri prodaji mobilnkov ali računalnikov, kjer napredka tehnologije ni mogoče zanemariti, ga je pa zato mogoče spretno napihniti. Predstavitev vsakekga novega pametnega telefona je revolucija, ki obglavi prejšno generacijo zastarelih, neuporabnih in še pred nekaj meseci revolucionarnih naprav. Tudi prav, a število revolucij na področju marmelade je precej omejeno. Ta je lahko samo kvalitetna ali umetna in nov, redizajniran kozarec tega dejstva ne more spremeniti. Pardon, lahko. Nov kozarec predstavlja krasno iztočnico za kasnejšo vrnitev na starega, ki po tem, ko je prešel fazo redizajna, zasije v vsej svoji originalnosti. Postane nov kozarec z dodano retro vrednostjo starega. Marmelada pač ostaja ista.
Zato mirnega srca priznam, da sem konzervativen toliko, kolikor premorem distance do imperativa napredka. Rečeno z marmelado, napredek vidim v boljši marmeladi, brez umetnih konzervansov in ojačevalcev okusa, ki je narejena iz marelic, ki jih niso obirali podplačani sezonski delavci na črno. V marmeladi, ki je na poti lastnega nastanka dostojno oskrbela vse člene proizvodne verige, tako človeške kot naravne.
