Tiskane izdaje
V preteklih par letih sem bila članica fakultetne disciplinske komisije, ki je večino svojega časa namenila odločanju, ali kaznovati študente, ki so v svojih seminarskih nalogah nepravilno citirali in povzemali vire, na katerih je temeljilo njihovo delo. Od približno petdesetih primerov, v katerih smo odločali, se je morda dvakrat ali trikrat zgodilo, da so študenti vir zatajili, torej avtorsko delo nekoga drugega ukradli.
V večini primerov je bil problem ta, da so stvari navajali kot povzetek, namesto, da bi jih navajali neposredno, torej jih citirali dobesedno.
Problem je torej bil, da so napisali:
Nekateri avtorji menijo, da v Sloveniji tudi na univerzitetnem področju vladajo dvojna merila, ena za tiste, ki študirajo, druga za profesorje (Rajgelj 2012).
Napisati pa bi morali:
Nekateri avtorji menijo, da »v Sloveniji tudi na področju akademske poštenosti vladajo dvojna merila, ena za študente, druga za profesorje« (Rajgelj 2012).
Študentom se je zdelo, da so misli iz temeljnega teksta povzeli, profesorju se je zdelo, da par zamenjanih besed v tekstu še ni povzetek, zato je od disciplinske komisije zahteval, da študenta sankcionira za prevaro pri preverjanju znanja. Ta predstavlja hujšo kršitev študijskih obveznosti in se zanjo po posebnem pravilniku lahko izreče opomin, ukor ali začasna izključitev z Univerze v Ljubljani.
Ker sem kot predsednica komisije vztrajala, da se študentom disciplinski ukrep lahko izreče le, če jim je dokazano, da so kršitev naredili namenoma ali iz hude malomarnosti, ne pa zgolj zaradi neznanja, sem bila celo klicana na zagovor k takratnemu vodstvu fakultete, kjer so mi očitali premajhno strogost in nerazumevanje pojma akademske poštenosti.
Pred par dnevi je bil na spletni strani metinalista.si objavljen prispevek o plagiatu dr. Jožeta Balažica, profesorja na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, člana Komisije za medicinsko etiko in predstojnika Inštituta za sodno medicino. V zborniku strokovnega srečanja zdravnikov je objavil prekopiran tekst z bloga skeptik.si.
V celoti je zatajil (no, dajmo enkrat brez olepšav: ukradel) avtorstvo mlajšega kolega. Takšno ravnanje brez trohice dvoma ustreza opisu kaznivega dejanja kršitve moralnih avtorskih pravic iz 147. člena Kazenskega zakonika, po katerem se »z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta kaznuje, kdor s svojim imenom ali imenom koga drugega objavi, prikaže, izvede ali prenese tuje avtorsko delo ali njegov del ali dovoli to storiti«.
Do kazenska postopka verjetno ne bo prišlo, ker se pregon tega kaznivega dejanja začne na predlog oškodovanca. V državi, v kateri je tvoja profesionalna in materialna eksistenca odvisna od omrežij stricev, ki pri zaščiti svojih interesov pozabijo na rdečo in črno - vedno in povsod pa jih druži siva - je seveda težko pričakovati, da bo oškodovanec takšen postopek predlagal.
Ker gre pri tovrstnih dejanjih za širšo družbeno škodo, bi bilo treba v bodoče pri spremembah kazenske zakonodaje razmisliti, ali je pogojevanje začetka postopka s predlogom oškodovanca upravičeno.
Do tedaj pa bi bilo primerno, da se sistem začne čistiti tudi s sankcijami nepravne narave, na primer z odstopom z javne funkcije.
Za začetek morda z mesta člana Komisije za medicinsko etiko. Prevzeti odgovornost in obžalovati pomeni prevzeti težo posledic, ne pa sestaviti dva stavka o tem, da ti je žal in da ne boš več.
Na ta način prevzemajo odgovornost infantilni predsedniki infantilnih držav, ne pa zreli ljudje, ki odločajo o temeljnih etičnih vprašanjih začetka in konca življenja in najzahtevnejšega, kar pride vmes.
***
Dr. Barbara Rajgelj je docentka za civilno in gospodarsko pravo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kjer predava temelje prava, delovno, socialno in gospodarsko pravo. Raziskovalno se ukvarja s pogodbenim pravom, mobilnostjo gospodarskih družb, pravnimi vidiki industrijske demokracije, v zadnjem času pa po sili razmer tudi s pravnim varstvom pravic otrok ter partnerk in partnerjev v istospolnih družinah. Je solastnica gejem in lezbijkam prijaznega lokala Cafe Open. Večkrat na dan se odloči, da ne bo tako zelo kritična, ker ve, da se pri svojih ugotovitvah, ocenah in sodbah lahko moti, pa tudi, da ji to lahko škoduje..., a ne more iz svoje kože.
