sre, 20.06.2012, 12:00
Študij na kredit
Kdaj in ali se študij sploh (še) splača?
Nekdanji sošolec iz Amerike se bo to poletje poročil z ljubeznijo svojega življenja. Nekaj čez dvajset je star in rad bi postal športni novinar. Njegova zaročenka je približno njegovih let, in da lahko tudi ona pridno študira, je vzela študijsko posojilo.

Višina zneska je vrtoglava. Tolikšna, da mu je finančna svetovalka — v Združenih državah jo poznajo pod imenom »Financial Diva«—, ki je kot gostujoča predavateljica pri eni zadnjih ur pouka govorila o pomenu varčevanja in odgovarjala na vprašanja o investiranju v prihodnost, poroko odsvetovala.

Rekoč, če bosta šla narazen (in bog ne daj, da res), bo del ženinih dolgov morda na plečih nosil sam. Zato naj kar pozabi na možnost, da bi lahko ob vseh ostalih stroških še kaj »prišparal«. Vračanje izposojenega denarja za izobraževanje posameznika se namreč v neredkih primerih konča v obliki skupnega dolga, ki sta ga kljub ločitvi dolžna poravnati oba zakonca.

Sošolec knjige z naslovom It's All About Money, Honey!, ki nam jo je po koncu predavanja podarila njena avtorica, finančna diva, — kajpada — ni želel vzeti. Mu je pa njena pripomba gotovo dala misliti, saj je iz razreda odšel jezen in z nekoliko zaskrbljenim obrazom.

Ko smo na Oklahoma State University razpravljali o višanju šolnin in hkratnem zmanjševanju finančnih sredstev za (javno) visokošolsko izobraževanje, so me študenti debelo gledali, ko so izvedeli, da za študij v Sloveniji (običajno) ne plačujemo.

Šolnine na zlasti zasebnih ameriških izobraževalnih institucijah so ponekod tako visoke, da presegajo več deset tisoč dolarjev na letnik. Najem kredita ali iskanje drugih alternativnih načinov, kako plačati za študij, je v tujini stalna praksa. Ameriški kolega iz Tulse (preko štirideset jih ima) pravi, da se je večina njegovih prijateljev sovrstnikov za pridobitev univerzitetne izobrazbe zadolžila za najmanj dve desetletji. Vprašanje, kdaj in ali se študij v takem primeru sploh (še) splača, je povsem na mestu.

Britanski časopis The Guardian je konec meseca iskal odgovor na podobno vprašanje: so univerze vredne svojega časa in denarja? Kot je poročal, mladih v Evropi zapuščajo univerze brez da bi dokončali študij, ker ne verjamejo, da jim bo izobrazba v času finančne krize prinesla več možnosti za zaposlitev. A dobra (in hkrati slaba, če hočete) novica je, da medtem ko se število brezposelnih diplomantov in višina šolnin na Otoku povečujeta, so tisti z univerzitetno izobrazbo še zmeraj v veliki prednosti pred ostalimi.

Tudi slovenska javnost je v zadnjem času veliko pozornosti namenila nižanju sredstev za visoko šolstvo ter morebitni privatizaciji in uvedbi šolnin na drugi stopnji bolonjskega študija.

Minister Turk je za medije izjavil, da ne vidi nobenega razloga, zakaj bi zaradi predvidenega varčevanja univerze uvedle šolnine. Hkrati podpira zasebno šolstvo, ki da je za državo »cenejše«.

Na Delo.si smo pred nekaj meseci objavili zanimivo pismo bralca, ki je menil, da bi moral biti visokošolski študij v Sloveniji plačljiv. Za svoj dodiplomski in podiplomski študij v Veliki Britaniji je odštel približno petdeset tisoč evrov. Zakaj tolikšna investicija v znanje? »Ker mi je bila ta naložba absolutna prioriteta pred vsemi drugimi življenjskimi ugodnostmi in sem že v začetku vedel, da teh delnic ne bom nikoli izgubil in bodo vračale nenehne dividende.« 

Mnenja o tem, ali bi bile šolnine (in privatizacija) upravičene, so različna, in gotovo ima plačljiv študij lahko tako svoje prednosti kot slabosti. A marsikateri slovenski študent bi najbrž vnovič razmislil o tem, ali resnično želi študirati, če bi moral za pridobitev diplome najemati kredite in posojila za naslednjih nekaj let, ali pa kar do smrti, kot to počno Američani.

V zadnjih desetih letih so se študentski dolgovi v ZDA povečali za več kot trikrat, mnogi že govorijo o tako imenovani krizi študijskih posojil.

Tega se nam — vsaj zaenkrat — še ni treba bati.



Študij na kredit

Kandidati se bodo najprej učili nemščine v svoji domači državi, nato pa jim bo Nemčija pomagala najti delo ali pripravništvo na svojem ozemlju. Foto: Tomi Lombar/Delo

Prijavi sovražni govor