SuperAlp! Dan pet in šest

V lombardijskih gorah: Pisano gorsko cvetje poživlja travnata pobočja, a utrujenost ob koncu dneva mu je jemala čar ...

Objavljeno
11. julij 2012 08.54
Posodobljeno
11. julij 2012 12.00
Mateja Gruden, Nedelo
Mateja Gruden, Nedelo
Grozeče je pobliskavalo in grmelo, a zdelo se je, da se bo nevihta zasedela na očitno živahnem klepetu na skalnih kornetih za nami in da se ji nas ne bo ljubilo pospremiti v dolino. Pa se je vendarle odločila, iz vljudnosti bržkone, da pohiti za nami ...

Le malo zatem, ko smo včeraj okoli sedme ure zjutraj zapustili kočo (rifugio) Omio na 2100 metrih v lombardijskih gorah na severu Italije, se je ulilo. Bil je to pravzaprav najustreznejši konec tridnevne ture po delu poti Reticnet v istoimenskem gorovju v osrednjih Alpah, sicer 65 kilometrov dolge, od jezera Novate Mezzola do Preda Rosse. Leta 2006 so jo odprli pod okriljem projekta EU Life, z namenom ohranitve in turističnega razvoja območja, bogatega z gozdovi in vodami. Zato (ob 20-letnici Lifea) je bila tura na itinerariju letošnjega SuperAlpa!

Skozi tunele

Če zveni: nevihta = najustreznejši konec malce nenavadno, naj pojasnim: drugi dan ture je bil tako dolg (12 ur) in naporen, da je bil moker in posledično spolzek konec proti (termalni) vasi Bagni Masino na 1172 metrih skorajda nekakšen sladki greh na šlagoberju. Popoln!

Že začetek ture je pravzaprav napovedal njen značaj, ki se je povsem razkril naslednjega dne: v zgodnjepopoldanski pripeki smo krenili na pot, malce nad jezerom Novate Mezzola, z višine približno 300 metrov. Do prve vasice, Codera, je bila pot razmeroma obljudena, zatem smo ostali na njej sami. V vasici s čednimi kamnitimi hiškami poleti živi okoli petdeset prebivalcev; pozimi malce manj, čeravno se lahko zalagajo z živežem in drugim, kar potrebujejo za življenje v hribih, s pomočjo žičnice, speljane iz doline do vasice Frasneda na 1287 metrih (sicer našega cilja prvi dan). Sprva strma in nadelana pot se je sčasoma zravnala in nas čez čas popeljala skozi slikovite skalne predore. Kjer so ostanki ozke enotirne železnice, so včasih z majhnim vlakom vozili delavce med dvema vasicama na območju, kjer sta bili hidroelektrarni, je povedal Enrico Calvo, vodja oddelka za gozdove pri Ersaf Lombardia, regionalnem zavodu za kmetijstvo in gozdarstvo, ki je bedela nad ureditvijo poti. Vasico St. Giorgio, ki je prav tako del poti Reticnet, smo si ogledali zgolj od daleč, saj je njen slepi krak; zanj zagotovo nismo imeli časa, saj smo v Frasnedo popadali šele ob mraku. Kajpak je bila koča zadnja v vasi in najvišje. (Povsem verjamem Murphyju!) In kakor se v Italiji očitno spodobi tudi za planinske oziroma gorske koče, je morala biti večerja kulinarično sosledje: predjedi (na tem območju radi postrežejo s pizzoccheri, v osnovi nekakšno mešanico testenin in krompirja s sirom), glavne jedi, ki skorajda mora biti meso, solate in sladice.

Trd prehod

Naš vodnik Jordano, zaposlen pri Ersafu, s kondicijo človeka, ki vstaja ob štirih zjutraj in do teme premaguje višinske (kilo)metre, je med večerjo slovesno zatrjeval, da osem ur, kolikor bi naj trajala pot prihodnji dan, zlahka skrčimo na pet, če bomo hodili počasi.

Šala??? (Pa je nismo dojeli?) Besedo skrčiti bi bilo smiselno zamenjati z - raztegniti, saj smo potrebovali za vzpon na škrbino na domala tri tisoč metrih in zatem sestop za približno osemsto metrov okoli 12 ur! Sprva je bila pot lahka, dobro nadelana, s čudovitimi razgledi na jezero Mezzola Novate in večjega ter bolj znanega Como, s katerim se spenjata, na vasice pod nami in sive stene ter vršace nad nami. Malce pod očarljivim gorskim jezercem se je pot že začela postavljati malce bolj navpik, po dolgih, ostrih travah, prav tako nad njim, zatem pa ... prehod v razbit svet z nametanimi granitnimi skladi. Če pod slovenskimi stenami padajo prostrana melišča, se pod temi gnetejo balvani in veliki kamni, ki terjajo med hojo popolno pozornost in opreznost. Približno polovica poti, morda malce manj, ki smo jo prehodili drugi dan, je speljana čeznje.

In ko se zdi, da pot po sestopanju po sprva hudo gruščnati, občasno zavarovani poti, zatem pa vnovič po granitnih skladih, vendarle postaja lažja, za dober konec poskrbijo neravna tla, razmočena od vode, ki se z gora slikovito razliva z nešteto slapiči. Žejen na tej poti zagotovo nisi! Pisano gorsko cvetje poživlja travnata pobočja, a utrujenost ob koncu dneva mu je jemala čar ... Vseskozi deljena občutja: čudovita ostenja in povečini ošiljeni vrhovi nad dva in tri tisoč metri so božali psiho, utrujenost jo je šibala. Koča Omio je bila srečen konec dneva za vse nas; tokrat nismo bili edini gostje, precej jih je bilo, iz različnih držav, ki so se potepali po tukajšnjih gorah. (Večerja na 2100 metrih je poleg pizzoccherov obsegala še toplo predjed ...)

Do Grenobla

Pot je težka, naporna, nikakor ni primerna za vsakogar, recimo, za družine, je po večerji pokimal Enrico Calvo. Saj! Lahko sem se ujezila zgolj nase. Lahko bi se, denimo, še pred odhodom na SuperAlp! malce pozanimala o njej. Pika.

Sicer pa: šesti SuperAlp! se danes zvečer končuje v Grenoblu. Po trajnostnemu mobilnemu principu smo v Bagni Masinu skočili na (lokalni) avtobus do Morbegne, od tam z vlakom v Milano, pa spet z vlakom čez francosko mejo v Chambéry in zatem z avtobusom do Grenobla, mesta v regiji Rona-Alpe. Sicer odlična gorska izkušnja in utrujeno telo sta bila zvečer, ko sem končevala ta zapis, še precej sveža in sta malce zastrla druge teme, o katerih je bil govor v prejšnjih dneh. No ja, še dobro, da nismo zlate ribice!