SuperAlp! - dan tri in štiri

Predstavljajte si, da bi na Vršiču zgradili ... nebotičnik s turističnimi apartmaji.

Objavljeno
08. julij 2012 10.22
Mateja Gruden, Nedelo
Mateja Gruden, Nedelo

Odprt bi bil le poleti, ko prelaz oblegajo ne zgolj domači planinci, ampak tudi od drugod.

Zdajšnje koče seveda ne zadoščajo, še kakšna sezonska apartmajska hiša bi bila dobrodošla in peščica restavracij ter prodajaln spominkov za povrh.

Ta bizarna misel se mi je porajala na vetrovnem prelazu Passo del Tonale na 1884 metrih na severu Italije, med regijama Trentino in Lombardija. Za približno dvesto metrov je višji od Vršiča in precej prostornejši; zato premore površinske zmogljivosti za več ... nebotičnikov. Trije beli so še zlasti hud udarec za kolikor toliko spodoben čut za estetiko.

»Passo del Tonale je eden najhujših primerov prostorskega razvoja v Alpah,« je med vožnjo z lokalnim avtobusom po vijugavi in strmi cesti iz živahne Val di Sole (Sončne doline) proti prelazu zmajeval z glavo Marco Onida, generalni sekretar Alpske konvencije.

Tri bela visokorasla strašila so v teh dneh kakor stolpnice duhov. Oživijo zgolj za kratek čas pozimi, ko pobočja nad prelazom zavzamejo smučarji. (Mimogrede: v krog najbolj razvojno zgrešenih alpskih krajev sodi po njegovem mnenju tudi Sloveniji bližja Sella Nevea ...)

Včeraj malce po poldnevu se nas je na Passu del Tonale potikala zgolj peščica obiskovalcev.

Za nas, ekipo SuperAlpa! je bil včerajšnji dan definicija trajnostnega premikanja: iz Bozna oziroma Bolzana, upravnega središča Južne Tirolske (oziroma Zgornjega Poadižja) ob vznožju Dolomitov, smo se zapeljali z avtobusne postaje do vasice S. Antonio (St. Anton), od tam z vlakcem po strmi naklonini do Mendole (Mendla); vlak so sicer tukaj postavili na tirnice že v začetku prejšnjega stoletja, pripelje pa na približno 1362 metrov višine. Pa spet avtobus pa vlak pa avtobus na Passo del Tonale, od koder smo se z gondolo spustili v vasico Ponte di Legno v dolini Valcamonica.

Pa na kolesa in dvanajst kilometrov potiskanja pedal po kolesarskih in poljskih poteh v zavetju hribov do vasice Vezza d'Oglio v lombardijskem naravnem parku Adamello. Po približno štirih urah poti smo se v enem od avtobusov zabavljali, da smo uspeli zmagati slabih 70 kilometrov! Hja, lokalni javni prevoz pač, četudi so bile čakalne dobe pri prestopanju kratke. Ne pomnim, kdaj, če sploh, sem v enem dnevu tolikokrat zamenjala javni prevoz! Obenem sem že malce pozabila, kako je redno, več dni zapored sedati na avtobuse in vlake ... Ni slabo, v bistvu. Pri čemer imajo na območju Južne Tirolske na voljo Mobilcard, vozovnico za vse vrste javnega prevoza. Za tri dni, recimo, stane 23 evrov. In vključuje tudi vožnjo z omenjenim panoramskim vlakcem, za katerega je treba odšteti 6 evrov v eno in 10 evrov za obe smeri.

Slovenski medvedi v Italiji
Ker je letos k pripravi SuperAlpa! pristopila tudi Evropska komisija v imenu 20. obletnice habitatne direktive in projekta Life, je še zlasti slednjemu v teh dneh potepanja po Alpah namenjene precej pozornosti. In tako smo bili včeraj vnovič v družbi z - rjavim medvedom (dan prej pa prisluhnili o razvojnih načrtih za reko Dravo pri Dellachu v Dravski dolini, prav tako v okviru Lifea).

Nismo ravno večerjali skupaj, smo si ga pa poldrugo uro vestno ogledovali na fotografijah in prisluhnili njegovi zgodbi v italijanskih Alpah. Kajti park Adamello ga je pred dobrim desetletjem pod okriljem projekta Life začel vnovič naseljevati na tem območju. Medtem ko so medvedje v začetku 18. stoletja še živeli v Alpah, so začeli stoletje pozneje polagoma izumirati, je jel pripovedovati Filippe Zibordi, pristojen za divje živali v parku. Ljudje so namreč začeli kolonizirati gorska območja, v njih kmetovati, rediti drobnico in druge živali, izsekavati gozdove. Medvedi so postali zgolj nadloga in grožnja, zato so jih začeli preganjati.

»Leta 1950 jih v Alpah ni bilo več, razen v Sloveniji, kjer so ga z dobrim upravljanjem uspeli zadržati.« In ker je Slovenija edina premogla rjavega medveda, celo več sto njih, so jo Italijani zaprosili zanje. »Slovenci so nam sicer takoj povedali, da ne nameravajo biti medvedji supermarket za Italijo in Francijo!« se je nasmejal Zibordi, a deset smo jih sosedom vendarle prodali (za menda 10.000 evrov za enega).

Prvi je v italijanske gozdove odšel - Mašun leta 1999, do leta 2002 pa se mu je pridružilo še šest samic in trije samci, stari od tri do šest let: Jože, Maja, Jurka, Vida, Gašper, Irma ... (slednjo je sicer pozneje pod sabo pokopal plaz). Dobro so se prilagodili, je bil zadovoljen Zibordi in leta 2002 so na območju Trentina že pestovali (ne dobesedno, seveda) dva mladička. (Pozneje je Italijo sicer samoiniciativno obiskal še en slovenski medved, a se je sklenil vrniti domov.)

Z na novo naseljenimi medvedi in prirastom so jih na območju Trentina lani našteli 33. Z vsaj 40 se bo lahko medvedja populacija dolgoročno obnavljala, je še povedal Zibordi. (Ne)strpnost ljudi do kosmatincev je sicer različna, v sorazmerju z njo pa je tudi naklonjenost lokalnih oziroma regijskih politikov do ohranjanja medveda ... »Čeprav medved v dobrem desetletju v Italiji ni napadel človeka, v zadnjem stoletju tudi nobenega ubil,« je zatrdil Zibordi.

Dolomiti - tam zgoraj

Kakor nismo videli medveda, pa žal tudi Dolomitov nismo (čeravno bi bilo to neprimerljivo lažje) - izvzemši za ščep veličastnih narezljanih skalnjakov ob prehodu avstrijsko-italijanske meje nad Innichnom. Zato se je oko lahko orosilo zgolj ob ogledu kratkega filma o njih v Boznu (Bolzanu), in ker sem ob osebni zapis o njih, bom povzela kar del pisma legendarnega Reinholda Mesnerja v podporo Dolomitom pri kandidaturi za Unesco, pod okriljem katerega so od leta 2009:

»V Dolomitih sem odraščal in pozneje, po več kakor tisoč vzponih doma, sem splezal na tisoče gora po vsem svetu. Moj sklep: nobena gora se ne more primerjati z lepoto Dolomitov ...« V tolažbo mi je, da bodo počakali do septembra, ko bom po vsej verjetnosti končno opravila z osebno sramoto, namreč dejstvom, da navzlic bližini še nisem stopila vanje.

Če ne v Dolomite, pa drugam v italijanske Alpe! Tako jutri začenjamo dvodnevno hribovsko turo iz Frasneda do koče Omnio na 2100 metrih ... In zatem še dva dni francoskega Grenobla (in interneta), do konca letošnjega SuperAlpa!