SuperAlp! - prvi dan

Tam, se je eden iz družbe ozrl proti Italiji, je najboljša hrana. Tam, je pokazal drugi Slovenijo, so najlepše punce!

Objavljeno
05. julij 2012 10.33
Mateja Gruden, Nedelo
Mateja Gruden, Nedelo
Tam, se je eden iz družbe ozrl proti Italiji, je najboljša hrana. Tam, je pokazal drugi Slovenijo, so najlepše punce! In odlično vino, je pridal drugi. V Avstriji pa so najboljši v ... čem že? Čokoladi? Neee! Pivu? Kje! Samo res, kaj imajo najboljšega, smo staknili glave. Niti sacherjeva tortica ni prepričala skorajda nikogar. Ubogi Avstrijci.

Stali smo na razgledni Tromeji, na hribu Peč na 1509 metrih višine; tukaj se stikajo Slovenija, Italija in Avstrija. Do nje smo se vzpeli iz Rateč po udobni gozdni poti, najprej do planinskega doma Tromeja (na odličen ričet!) in zatem še na zaobljen vrh, s koder se spušča pogled na smučišče nad Arnoldsteinom (Podkloštrom) na avstrijski strani in na dolino Tamar na slovenski, s Triglavom, Razorjem, Prisojnikom ..., vse do Rateških Ponc. Vročina, ki je puhtela iz tal, nas je vso pot, približno dve uri vzpona in še skorajda toliko sestopa, zalivala z znojem. Čeravno je bil zgodaj popoldne napovedan dež, bržkone v obliki plohe, si je očitno premislil.

Začeli smo torej letošnji SuperAlp!, projekt Alpske konvencije za ozaveščanje širše javnosti o njenih ciljih, ki se združujejo v osrednjega: trajnostni razvoj na območju Alp. Začeli smo ga sicer zgodaj dopoldne v Zelencih, naravnem rezervatu med Kranjsko Goro in Ratečami, izvirom Save Dolinke. Leta 1992 so ga zavarovali zaradi »izrednega biološkega, hidrološkega, geološkega in krajinskega pomena«. Neokrnjenost območja, velikega 15 hektarjev, je očitna na pogled, za več, kakor občudovanje prosojne rečice, ki reže skozi močvirje, ter jezerca, morebiti še kakšne mlakarice, ki plujejo po vodi, pa potrebuješ bodisi predznanje ali tolmača.

Mozartove kroglice? Morebitne branilke avstrijske časti so se ponudile v vitrini v hotelu ob avtocesti pri Podkloštru, vasici med Karnijskimi Alpami in Karavankami, kjer smo končali prvi dan SuperAlpa!. Dokončno pa jo je (nevede) obranil Marco Onida iz Alpske konvencije, ki je zvečer na predstavitvi ciljev pogodbe med drugim povedal, da je Avstrija pri uresničevanju ciljev pogodbe njena najbolj predana podpisnica. Za povrh premore tudi največ Alp: 28,7 odstotka njihove celotne površine se namreč razprostira v Avstriji. Sledita ji Italija s 27,3 odstotkoma in Francija z 21,4 odstotkoma. Sloveniji pripada 3,5 odstotka alpskega konglomerata.

Če smo včeraj povečini hodili, bomo danes za kratek čas sedli na kolo, zatem pa za dalj časa na vlak. Glede na to, da tokratni SuperAlp! poudarja trajnostne oblike prevoza po alpskih državah, predvsem avtobus in vlak, me je zanimalo, koliko realnih možnosti imajo, da jim ljudje dejansko dajo prednost pred ljubimi jim avtomobili. Avto, bodimo iskreni, se vendarle zdi bolj praktična možnost premikanja ... kjerkoli, kamorkoli (če seveda ni govor o drugi celini).

Možnosti so - kakor kje, so iskreni tudi prireditelji SuperAlpa! Odvisno od države, od regije, od kraja. Ponekod so povezave z javnim prevozom odlične, drugod močno pomanjkljive, informacije o njih pičle, kar je pogosto največja težava (mimogrede: Cipra je nedavno izdala vozni red povečini avtobusov in vlakov na območju Alp v Sloveniji). Pri prečenju meja se utegne, recimo, dogoditi, da se urniki avtobusov na eni strani preprosto ne ujemajo s tistimi na drugi. In se zataknemo na meji. In skorajda vedno je problematičen »zadnji kilometer«, ki bi ga bilo treba prehoditi do hotela ali druge prenočitvene namestitve po tem, ko zapustimo avtobus ali vlak. »S SuperAlpom! želimo tudi dokazati, da je takšno premikanje na območju Alp vendarle mogoče, obenem pa poiskati njegove šibke točke,« je povedala Marcella Morandini.