SuperAlp! - tretji dan

Včerajšnji dan SuperAlpa! je bil namenjen tematiki ohranitve medveda, volka in drugih velikih zveri na območju Alp.

Objavljeno
06. julij 2012 14.19
Mateja Gruden, Nedelo
Mateja Gruden, Nedelo

Novica dneva? Morebiti se bo zdela malce tabloidna, ampak vendarle: volk Slavko, ki jo je pred časom mahnil iz slovenskih gozdov čez mejo v Avstrijo, od tam pa v Italijo, letuje ob Gardskem jezeru! Novico nam je včeraj priobčil Bernhard Gutleb, avstrijski biolog, zaposlen pri koroški vladi. Tretji dan SuperAlpa! (oziroma drugi za tiste, ki smo se ekipi pridružili v sredo) je bil namreč namenjen tematiki ohranitve medveda, volka in drugih velikih zveri na območju Alp.

Dolga Slavkova pot je običajna za mlade volkove, je pojasnil Gutleb; ti so namreč za trop dokaj nepomembni in zato tavajo naokoli v iskanju novega habitata, ki bi se lahko sčasoma izkazal ustreznega za širšo populacijo. »Kot Kolumb,« se je namuznil biolog. V Avstriji so bili po zadnjem monitoringu v letih 2009 in 2010 zagotovo trije, kar pomeni, da jih je bilo po vsej verjetnosti še enkrat toliko, je dodal (isti podatek je najti za letošnje leto na avstrijski spletni strani o volkovih); od preverjenih so po eden prišli iz Dinarskega gorovja, Karpatov in Apeninov. Slavko se je pri njih zadržal le kratek čas.

In rjavi medved? Po Gutlebovih besedah jih je v Avstriji le šest do devet. Kljub temu in v želji po povečanju populacije (ki se ustali, ko je prepričana v varnost svojega obstoja, je pojasnil) pa so blizu Podkloštra (Arnoldsteina) zgradili tri mostove za varno prečenje medvedov in drugih večjih živali v skupni vrednosti 2,5 milijona evrov ob sofinanciranju EU. Dva milijona je stal betonski most čez avtocesto (Medvedji most), po 150.000 evrov pa lesena, ki omogočata živalim varno prečenje z betonom utrjene struge reke Zilje oziroma jih varuje pred utopitvijo.
Z medvedi in drugimi zvermi sicer skorajda nimajo težav, se povedal biolog. Največjo prijavljajo kmetje z drobnico, ki so njihove občasne žrtve (ne kmetov, kakopak). A škodo kmetom poravnajo (regijske vlade), je dodal. »Medvedi še vdirajo v čebelnjake, sicer so zveri zelo sramežljive. Morda jih ljudje opazijo deset- do dvajsetkrat na leto, kar je glede na čas, ki ga ljudje prebijejo v gozdu, zanemarljivo. Sam že približno trideset let delam na področju medvedov, pa jih vidim v povprečju enkrat do dvakrat na leto. V doline ne zaidejo, volkov, recimo, ljudje še zlasti ne zanimajo, vsaj za Evropo lahko to z gotovostjo potrdim. In ljudje se jih, zveri, zato v Avstriji ne bojijo,« je prepričan Gutleb.

Saj ne, da bi pričakovali, da bomo imeli srečo s srečanjem medveda ali volka med kolesarjenjem po gozdu in po nabrežju reke Zilje v zavarovanem območju Schütt pod južnim robom hriba Dobrače ... To je sicer dom razgibani flori in favni, med drugim redkim plazilcem, ki jih je deloma najti na rdečem seznamu ogroženih vrst. Tretji/drugi dan SuperAlpa! je bil, kar zadeva premikanje, sicer trajnosten v obliki kolesa in vlaka (mimogrede - na slednjega se je v Podkloštru vkrcalo tudi nekaj kolesarjev, ki jim ni bilo treba spravljati svojih koles v poseben vagon, če bi ta seveda sploh obstajal ...), ki nas je iz Podkloštra odpeljal najprej v Beljak od tam v vasico Dellach im Drautal oziroma Dravski dolini na približno 670 metrih nadmorske višine, v ličen penzion, od koder se odpira lep pogled na ostenja dvotisočaka Jaukena. Danes bomo trajnostno na železniških tirih vse do italijanskega Bolzana ...

Preden zapustimo Avstrijo, pa naj končam včerajšnjo zgodbo o razpravljanju, česa najboljšega Avstrija ... nima. Slovenki sva včeraj od avstrijskega biologa prejeli povsem nenameren povratni udarec. Ko je govoril o domačih Alpah, je razlago o Alpah namreč sklenil s stavkom: »No, in Sloveniji jih še nekaj ostane.« Prosim? Nekaj? Bržkone je odveč pojasnjevati, da so bila goroljubna čustva pišoče globoko prizadeta!