Tiskane izdaje
Če bi na nogometno prvenstvo gledali kot na svojevrstno vrhunsko srečanje, bi lahko rekli, da bo ta teden v Braziliji geopolitični metež. BRICS bo razpadel.
Za veliki pokal se bosta namreč bojevali Brazilija in Rusija, na prizorišču pa ne bo ne Kitajske ne Indije, pa tudi ne Južne Afrike. Zanimivo. Še bolj zanimivo pa je to, da se bodo v stoletju, ki ga zaradi številnih gospodarskopolitičnih razlogov razglašajo za »azijsko«, največjega nogometnega slavja tokrat udeležile le tri azijske države: Japonska, Južna Koreja in Iran.
Za drugo največjo gospodarsko silo sveta, ki se je poskušala do zdaj dvajsetkrat uvrstiti na svetovno prvenstvo, udeležila pa se ga je samo enkrat (leta 2002, ko je na južnokorejskih stadionih dobila devet golov, njeni igralci pa niso dali niti enega), je bolj slabo zadoščenje spomin na olimpijske igre v Londonu, ko je Južna Koreja v s politiko prežeti tekmi pustila Japonsko brez medalje, sama pa osvojila bronasto.
Južnokorejski reprezentant Park Džong Vu je tekmo celo dopolnil s transparentom, na katerem je pisalo »(Otoki) Dokdo so naše ozemlje!« in si s tem, ko ga je med proslavljanjem zmage nad zgodovinskim tekmecem dvignil visoko v zrak, prislužil kazen Fife, tako da se ni smel povzpeti na oder, na katerem so podeljevali medalje.
A Kitajci sanjajo o tem, da bi s travnatega terena sami pregnali Japonsko in tudi Južno Korejo, da bi končno zaigrali tako, kot mora po njihovem mnenju odigrati velika sila, da bi obvladali veliko žogo, ki jih spominja na globus, saj so že desetletja prepričani, da brez prevlade prav v tem športu ne bodo »di-yi« − »prvi«. Prvi v vsakem pogledu.
Še bolj jih skrbi to, da razlogi, zaradi katerih je kitajska reprezentanca tako slaba, izhajajo iz tistega, na kar so pravzaprav najbolj ponosni: iz »kitajskega modela razvoja«. Ni dobrega nogometa, če se povsod okoli nogometnih igrišč dogaja vrtoglavo hitra rast, če se uspehi merijo predvsem z denarjem in če se na vseh področjih, torej tudi tistemu za brcanje žoge, puščajo velike luknje, skozi katere v tekme prodira vse hujša korupcija, in ko v golu ni nič več pomembna mreža, temveč le še kuverta.
Kitajski ljubitelji nogometa so pred začetkom prvenstva pokupili na tisoče lažnih zdravniških potrdil, potrebnih za bolniški dopust, tako da bodo lahko tekme, ki bodo potekale v velikanski časovni razliki, mirno gledali na svojih televizorjih − tam nekje od polnoči do zgodnjega jutra. Potrdila prodajajo spletni trgovci, in to po ceni od dva do 50 dolarjev. Pri nekaterih celo jamčijo, da gre za prava potrdila z žigom pekinške Univerzitetne bolnišnice. Torej so vsi vključeni v te posle.
Tudi to je del sistema, v katerem je mogoče vse ponarediti, in to brez posledic. A vrhunski šport zahteva prave igralce in odgovorne borce.
Čeprav si s sosednjo velikanko delita komplekse nenehnih neuspehov na nogometnem področju, pa je Indija na še bolj brezupnem 147. mestu seznama z 207 člani Fife (Kitajska je lansko leto končala na 109. mestu). Kako je mogoče, da država, med katere 1,2 milijarde prebivalci je kar 30 odstotkov ljudi, starih od 10 do 24 let, ne more iz te množice izbrati enajst dobrih igralcev, se sprašujejo Indijci, željni mednarodnih uspehov in novih injekcij za dvig samozavesti. In takoj si tudi kar sami odgovorijo: zato ker manjka skoraj vse, kar je potrebno za svetovni razred, od podpore države, prek zanimanja medijev in poslovnosti, pa vse do resničnega navdušenja športne javnosti, takšnega, s kakršnim Indijci, denimo, spremljajo kriket.
Čeprav je kitajski predsednik Xi Jinping ljubitelj nogometa (njegovi predhodniki so bili boljši v namiznem tenisu), kar je mogoče občutiti po injekcijah finančne pomoči, pa tudi po marketinški in strokovni podpori, ki so je zdaj deležni kitajski klubi, je pričakovati, da bo Kitajska − in to velja tudi za Indijo − potrebovala še nekaj desetletij, da bo v resnici obvladala veliko žogo.
Do takrat se bo morala najmočnejša članica BRICS zadovoljiti z dejstvom, da so bili skoraj vsi plišasti pasavci, ki so jih poimenovali Fuleco, torej maskote brazilskega prvenstva, izdelani na Kitajskem. Pa tudi sončne plošče, ki napajajo velike ekrane na stadionih. In tudi sami ekrani.
Morda bi bilo tudi za kitajske ljubitelje nogometa bolje, če bi se zadovoljili z močjo svojih delovnih rok, namesto da težijo po močnih nogah v kopačkah. Vse to je namreč tako ali tako samo igra, ki ustvarja iluzijo resnične moči. Ko se bo vrhunsko nogometno srečanje končalo, se bodo tako zmagovalci kot poraženci vrnili na delo in življenje bo teklo po svoji običajni poti. Tako kot je ves ta čas potekalo v delavnicah, v katerih so se rojevale maskote za najpomembnejšo od vseh nepomembnih stvari na svetu.
