Tiskane izdaje
Kaj obstaja na koncu zgodovine? To se je spomladi letos znova vprašal stanfordski profesor Francis Fukujama, ko se je srečal z velikimi izzivom, postavljenim pred njegovo tezo izpred 25 let, češ da je edina rešitev za družbeno, kulturno, gospodarsko in politično evolucijo človeštva zahodna liberalna demokracija.
Do zdaj ni še nihče ponudil novega odgovora, kajti eden največjih zagovornikov drugačnega konca zgodovine Karl Marx je že nekajkrat umrl, od socializma so ostale le še bežne sledi, fašizem pa se resda še obrača v grobu in mu še vedno niso zabili kola v srce, je pa povsem jasno, da tudi danes - tako kot pred sedmimi desetletji - ni rešitev za nobeno od stvari.
Pa vendar je avtor pogosto citiranega eseja prav zdaj začutil potrebo po tem, da se znova oglasi. Četrt stoletja, odkar je padel berlinski zid in odkar je »nežna revolucija« na čelo vzhodnoevropske demokratične ikonografije pripeljala Vaclava Havla, ki se mu je leto pozneje pridružil Lech Walensa, kmalu nato pa tudi vsi voditelji iz razpadajoče Jugoslavije, da, prav 25 let po tem »koncu« neke zgodovine je imel Fukujama razlog, da znova vzame v roke pero in napiše veliko krajši in malce manj navdahnjeni esej z naslovom »Na koncu zgodovine še vedno obstaja demokracija«.
To, da Kitajska dve desetletji in pol po tiananmenskem pokolu še vedno upa, da se bo izognila valu demokratizacije, ali to, da poskuša Rusija zdaj popraviti izid sovjetskega razpada, še ne pomeni, da lahko katero od teh dveh preoblečenih cesarstev ponudi kakršen koli že alternativni »model« univerzalnega pomena.
Pa tudi to, da se je na Tajskem izkazalo, da bistva zakonitosti ne prinaša svobodno izvoljena vlada, temveč kralj z vojsko pod krono, in to, da indijska demokracija kljub vsemu nujno potrebuje nacionalistično usmerjeno avtoriteto, da bi lahko potresla sol na rep korupciji in poslala veter pod krila gospodarske rasti, še zdaleč ne pomeni, da Fukujama pred 25 leti ni imel prav.
Naj je v Egiptu videti še tako neurejena, naj se zdi v Iraku še tako nedosegljiva in naj bo še tako enooka v Ukrajini, še vedno obstaja ena sama opcija. Nanjo prisega celo vojaška hunta v Burmi, pa tudi Severna Koreja, ne glede na to, kaj se razlega iz zvočnikov po ulicah in zasebnih stanovanjih, vse bolj razume, kako deluje svobodni trg in ji je tudi vse bolj do tega, da se zadovoljni nasmeh z majhnih značk, pripetih na ovratnike, preseli na obraze državljanov, ki imajo dovolj lačnega komunizma in obubožanega narodnostnega ponosa.
Osebno imam od časa do časa priložnost poslušati, kako je vse narobe v tem stoletju po koncu zgodovine. Pa vendar, potem ko iz depresivne Slovenije pridem v razočarano Hrvaško, spoznam, da je lahko še huje. Ko grem nato še malo bolj na vzhod, v Srbijo, ki se utaplja v obupu, pa spoznam, da je lahko še veliko slabše od slabega. In nato grem v onesnaženo, živčno in anksiozno Kitajsko in pomislim, da je Slovenija raj na zemlji, in tako se lahko v neskončnost vrtim v krogu in sem lahko celo optimistka v vsakem vakuumu med katero koli eno in drugo skrajnostjo.
Seveda ni kakšna posebna tolažba spoznanje, da od slehernega težkega položaja obstaja še težji, vendar pa gre v prid profesorju Fukujami občutek, da rešitve ni nikjer drugje, temveč zgolj v vrnitvi k izvirnim načelom svobode, demokracije, človekovih pravic in vzajemne strpnosti.
Pred 40 leti, citira Fukujama svojega kolega Larryja Diamonda, je bilo na svetu samo 35 demokracij, kar je bilo manj kot 30 odstotkov celotnega števila držav. Danes jih je več kot 60 odstotkov, kar pomeni, da imajo v 120 državah volitve in da se pogosto glasno govori, kako vse propada in kako je vse narobe v tem demokratičnem svetu. Morda marsikaj res ni tako, kot bi moralo biti. Pa vendar se ne bomo znova postavili na začetek zgodovine. Ni vzroka, da bi dvignili zastavo nove revolucije. Demokracija ni iluzija. Moramo ji zgolj vdahniti nov smisel v staro ime, ki je postalo malce obrabljeno, potem ko smo ga vlačili skozi prah zdavnaj končane zgodovine.
