Tiskane izdaje
Podelitev Nobelove nagrade za mir Evropski uniji leta 2012 se je Japonki Naomi Takasu zdela pravilna odločitev, izjemno pomembna v času, ko se moramo spomniti, kako je sploh nastala ideja o skupnosti evropskih držav.
Ko je 37-letna Japonka primerjala nedavno preteklost stare celine in vzhodne Azije ter ugotovila, da na obeh koncih sveta že skoraj sedem desetletij ni bilo nobene vojne, se je odločila predlagati Nobelovemu odboru v Oslu, naj visoko priznanje podeli 9. členu japonske ustave, ki vse od leta 1947, ko so ga sprejeli, ohranja mir v regiji s krvavo zgodovino.
Za njeno pobudo se sprva nihče ni zmenil, med drugim tudi zato, ker še nikoli niso podelili nagrade neki ustavi. Toda Takasujeva je bila vztrajna in na začetku letošnjega leta je v Oslo poslala 43 priporočilnih pisem s približno 25.000 podpisi ljudi, ki se strinjajo z nominacijo 9. člena.
Zdaj željno pričakuje 10. oktober, ko bodo razglasili letošnjega nagrajenca. Vsak dan je bolj prepričana, da bo Nobelov odbor razumel, zakaj je treba nagrado podeliti prav stavku, ki pravi, da se »japonski narod za vedno odpoveduje vojni kot suvereni pravici države ter pravici do groženj ali uporabe sile kot načinu reševanja mednarodnih sporov«.
Takasujeva in številni Japonci, ki bi jih lahko uvrstili na »levi politični pol«, poskušajo tako zaščititi 9. člen pred tiho smrtjo v imenu »nove normalnosti«. Premier Abe Šinzo je namreč samo še korak stran od tega, da bi ga »reinterpretiral« v skladu z »normalnostjo«, zapisano v 51. členu statuta Združenih narodov, ki vsaki suvereni državi zagotavlja »naravno pravico do posamezne ali kolektivne samoobrambe«.
Verjetno ni treba na dolgo in široko pojasnjevati, zakaj Abeja podpirajo številni Japonci, ki bi jih lahko uvrstili na »desni politični pol«. Otoška država, umeščena med 1,3 milijarde Kitajcev in Tihi ocean, zaradi bližine velike jedrske sosede z ozemeljskimi težnjami in s svojimi razlagami zgodovine namreč upravičeno razmišlja, da je treba na novo opredeliti pojem »samoobrambe« in se znebiti strahu pred tem, da nekoč ne bi zmogla odločno odgovoriti na napad iz tujine.
Toda še pomembnejša je ugotovitev, da je nastopil čas za splošen ponovni zagon povojnih mehanizmov ohranjanja miru, zaradi katerega danes za »normalno« označujemo vse to, kar smo včeraj hoteli izboljšati, saj smo bili prepričani, da je izražalo ideološko izprijenost.
Ugotavljamo lahko, da je »neonormalnost« v Aziji uvod v neofašizem, in najnevarnejše se zdi prav to, da se prebuja na vseh koncih zemljevida nekdanje politične moralnosti, opredeljene s preprosto delitvijo na zmagovalce in poražence. Kitajska se sicer res poskuša − zdaj precej bolj kakor kdaj prej − uveljaviti kot zaščitnica protifašizma, toda takoj ko po analizi teh poskusov prepoznamo prave razloge za takšno početje Kitajske, ki si prizadeva preprečiti krepitev japonskega vpliva in pridobiti mednarodno podporo pri sedanjem prilaščanju majhnih otokov v Vzhodnem morju, pravzaprav ugotovimo, da gre samo za oživljanje vampirjev, ki so jim nadeli maske osvobodilne gverile in zlobnih okupatorjev. Tako eni kot drugi so pravzaprav neusmiljeni krvniki, ki jim primanjkuje idej o tem, kakšen bi moral biti videti razvoj v prihodnje, zato se zatekajo k ideologijam, shranjenim v skupni zgodovini.
Če bi si predstavljali, da že obstaja Azijska unija, podobna EU, in če bi se poigrali z domnevami o tem, kakšne bi bile volitve v azijski parlament, bi lahko zelo verjetno s črno pobarvali veliko večino sedežev, ki bi jih osvojile najbolj desne stranke in frakcije. Približuje se 1. avgust, ko se bomo spominjali 120. obletnice začetka kitajsko-japonske vojne, ki je v manj kot letu dni preusmerila zgodovinske tokove za vse naslednje stoletje, Kitajska in Japonska pa se popolnoma napačno lotevata brskanja po svoji preteklosti. Sovraštvo postaja upravičeno, vojna postaja suverena pravica. Nacionalizem postaja obvezno stanje duha.
In kaj zdaj storiti? Podpisati se pod pobudo Naomi Takasu in upati na Nobelovo nagrado, ne toliko zaradi priznanja, ampak bolj zaradi tega, da bo dobitnik prisiljen za vsako ceno ohranjati mir. Zato se morajo Evropejci očitno najprej spomniti, zakaj so se sploh združili v EU, Japonci pa izprašati sami sebe, zakaj so v ustavo sploh zapisali 9. člen. Potem lahko začnemo ugotavljati, kaj je res »normalno« stanje družbe in »naravna« pravica države ter kaj bi rad dosegel človek, v čigar imenu se vse to vedno znova ponavlja, že tretjič v samo sto letih.
