Tiskane izdaje
Ivu Jevnikarju, tržaškemu Slovencu, novinarskemu kolegu, uredniku slovenskega programa na italijanski televiziji RAI, gre zasluga, da se je večno mesto Rim (z njim pa tudi domovina Slovenija) pred dnevi oddolžilo predolgo pozabljenemu slovenskemu rojaku Cirilu Kotniku. Postavili so mu spominsko ploščo na pročelju njegovega zadnjega domovanja v ulici Salaria. Dvojezična je, dvojezičnih obeležij, na katerih bi bil eden izmed dveh jezikov slovenščina, pa je v večnem mestu malo. Javno obeležje je plošča Kotniku pravzaprav prvo, še dve sta sicer, eno na rimskem pokopališču, na grobu vrh Nanosa ujetih in v Rimu pobitih partizanov, pa še eno v trdnjavi, kjer so med vojno fašisti tudi streljali Slovence.
Če ne bi bilo Iva Jevnikarja, bi komaj kdo vedel, da je Ciril Kotnik pred drugo vojno in med njo delal kot jugoslovanski diplomat pri Svetem sedežu. Ker je pomagal antifašistom in preganjanim Judom, so ga zaprli, v taborišču je zbolel, tri leta po vojni je zaradi tega umrl. Potem je padel zastor. Spomnili so se ga v rimski judovski občini, kjer so se zavedali, koliko je storil zanje, za vse druge je bil odrinjen v sivo pozabo. Leta 1955 so mu, sedem let po smrti, podelili zlato odličje zveze italijanskih judovskih občin. Dolgo in predolgo tudi judovsko priznanje ni pomagalo k obujanju spomina, ne v Rimu in ne v Sloveniji.
Pa Kotnikova hčerka Darinka, znana kot Dara, je italijanska novinarka in pisateljica, živi v Kanadi, še vedno pove, da ji je oče veliko pripovedoval o Sloveniji, najlepši deželi na svetu, deželi dobrih in prijaznih ljudi. Druga hči, pokojna Ivanka, je bila mati znanega italijanskega politika Walterja Veltronija, enega izmed voditeljev, tudi ustanovitelja Levih demokratov, dolgoletnega rimskega župana, podpredsednika Prodijeve vlade. Slovenskih korenin se je spomnil predvsem pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami, ki se jih je udeležil, preden se je umaknil s strankarskih vrhov. Takrat je obiskoval tudi slovenske kraje za mejo, nagovarjal jih je, naj volijo zanj. Spomnim se njegove tajnice, ki me je poklicala in povabila na eno izmed aktivnosti, pri tem pa omenila − »vi, ki ste rojak našega župana, boste gotovo prišli«.
Ivo Jevnikar je dolga leta brskal po dokumentacijah, obiskoval je ljudi, odkrival skrivnosti, objavljal je članke in knjigo, vse je storil za obujanje spomina na Cirila Kotnika. Pomagalo je tudi, da je v Rim prišel za slovenskega veleposlanika Iztok Mirošič, ki zna biti vztrajen in se ne da odgnati, dokler ne uresniči svojih zamisli. Pred dnevi, bilo je ob obisku predsednika republike Boruta Pahorja, so naposled odkrili spominsko ploščo.
Na slovesnost so prišli pomembni Rimljani, tudi župan Ignazio Marino, ki je ploščo odkril skupaj s slovenskim predsednikom, pa predsednik judovske skupnosti Riccardo Pacifici in glavni rabin Riccardo Segni. Tam sta bila tudi Kotnikova vnuka Rajko Mancini, sin Darinke Kotnik, in Walter Veltroni, sin Ivanke Kotnik. V imenu vse družine Kotnik, ki je bila navzoča na slovesnosti, sta se zahvalila vsem, ki so prispevali k obuditvi spomina na dedka.
Spominksa plošča v ulici Salaria je pomemben spomenik. Še pred nekaj leti so v Italiji neverjetno grdo gledali proti severovzhodu, državna propaganda jih je prepričala, da so vsega hudega, kar se je kdaj zgodilo Italijanom, krivi krvoločni Slovani, ki se hočejo širiti na vzhod in na jug. Celo sedanji predsednik Giorgio Napolitano je kmalu po začetku svojega prvega mandata ob praznovanju državnega praznika, dneva spomina na fojbe in na izgon Italijanov iz Istre, Primorske in Dalmacije grozno grmel proti sosedom. Potem so mu vendarle dopovedali, da zgodovina ni tako zelo preprosta in črno-bela. Pripomogel je k zgodovinskemu srečanju predsednikov Italije, Slovenije in Hrvaške v Trstu pred štirimi leti, šel je na obisk v Ljubljano. Spominska plošča v ulici Salaria je vsaj malo tudi njegova zasluga.
Skromen spomenik pa bi si na rimskih tleh, v posvetnem delu mesta, najbrž zaslužil še en Slovenec, Peter Kupljenik. Bil je žrtev svetega, cerkvenega dela Rima, ki je nekoč segal čez vse mesto in čez velik del sedanje Italije. Peter Kupljenik je bil slovenski protestant, duhovnik, ki se ni hotel odreči svoji veri. Odpeljali so ga v Rim, Sveta inkvizicija ga je dala zažgati na slovitem rimskem Cvetnem trgu, kjer stoji temačni spomenik Giordana Bruna. Pet let pred Brunom je bil žrtev inkvizicije.
Cvetni trg, Campo dei fiori, je edini izmed imenitnih rimskih trgov, kjer ne stoji nobena cerkev, nobene kapelice ni, samo veliko barov, gostilnic in restavracij, pa dobro založena tržnica je tam vsako dopoldne, popoldne zbirališče mladih in starih, ponoči pa pribežališče veseljakov in kraj, kjer rešilni avtomobili proti jutru pobirajo mlade žrtve mamil.
Rimski Slovenci, ki jih je bilo svojčas v mestu precej več kot danes, dobivali so se prav pod kipom Giordana Bruna, »pri Brunu ob osmih«, je bilo njihovo geslo, so nekoč že imeli v mislih čisto majhno ploščico. Po slovensko in po italijansko bi kje v bližini velikanskega kipa Giordana Bruna povedala svetu, da so tam zakurili tudi Slovenca Petra Kupljenika, ne samo Italijana Giordana Bruna. Morda je zdaj napočil trenutek za to.
