Tiskane izdaje
Papež Frančišek je med turnejo po Jutrovem spet žel uspehe, občudovanja. Njegova pobuda za srečanje med Arabci in Palestinci, za njihovo skupno molitev za vatikanskim obzidjem, bi lahko sodila med pomembne tehtne mirovne iniciative. Svoj obisk je zastavil tako, da je v Sveti deželi obiskal vse tri države, Jordanijo, Izrael in tudi Palestino, o kateri je jasno povedal, da jo vsekakor velja priznati kot samostojno državo. Samo tako lahko svet pričakuje mir, ki ga v tistih krajih ne poznajo.
Bergogliovo popotovanje bo gotovo zapisano med pomembna dejanja vatikanske diplomacije na Bližnjem vzhodu. Pomembna zaradi Jutrovega, za Cerkev pa še posebno zato, ker se tam ob takšnih obiskih srečujeta zahodni, katoliški svet in vzhodni, pravoslavni del krščanstva. Tokrat se je srečal s carigrajskim patriarhom Bartolomejem. Vse je opravil brez gromkih besed, značilnih za pretekla desetletja. Pomagala sta mu stara prijatelja iz Argentine, rabin in voditelj islamske skupnost iz Buenos Airesa. Duh svojega preteklega delovanja je pravzaprav samo prenesel na novo raven in mu dodal svetovne razsežnosti.
Prav lahko ugibamo, da bodo Frančiškove mirovne korake čez leta primerjali s prvim papeškim obiskom v Jeruzalemu pred pol stoletja in z drugim prelomnim papeškim obiskom pred poldrugim desetletjem. Leta 1963 je bil v Jeruzalemu Pavel VI., papež, ki je izpeljal drugi vatikanski koncil, srečal se je s carigrajskim patriarhom Atenagoro, tisoč let po razkolu med vzhodom in zahodom. Ob jubilejnem letu 2000 je bil na Jutrovem Janez Pavel II., papež, ki se je znal opravičiti, pa čeprav ne vedno v imenu Cerkve za kolektivno krivdo, najraje se opravičil za zla dejanja posameznikov, ki nikakor ne pomenijo cele Cerkve. Judom se je vendarle opravičil v imenu institucije, saj je šlo za odnos katolištva do »starejših bratov«, ki so tisočletja veljali za »morilce Boga«.
Izraelski predsednik Šimon Peres in palestinski predsednik Abu Mazen sta že podprla papeževo zamisel, da bi prišla na njegovo domovanje v Rimu in tam skupaj molila za mir. Zamisel papeža Bergoglia je seveda bolj otipljiva. Gre za vabilo, naj se s srečanjem v Rimu začnejo vsebinska, konkretna pogajanja na najvišji ravni.
V obdobju pa, ko je papež žel aplavze za svoja pomembna mirovna dejanja, ki so še povečala njegovo priljubljenost po vsem svetu, še posebno med laiki, agnostiki, nekatoliki, so izza vatikanskega obzidja vendarle tudi iz uradnih, pomembnih virov pricurljale novice, ki so se do zdaj širile zgolj kot govorice. Dokler so jih omenjali vatikanisti in drugi, ki pišejo o dogajanju v Katoliški cerkvi, so veljale za natolcevanje, ogovarjanje visokih prelatov, tako rekoč za namerno laž in proticerkveno dejanje. Gre za stanje duha za obzidjem, o katerem po Rimu že nekaj časa šepetajo, da že spet ni ravno zdravo, da na trenutke kar malo zaudarja v svetih krajih, ki so se komaj pred malo več kot letom rešili hudo težkih časov pred odstopom prejšnjega papeža Benedikta.
Kar je veljalo za zlonamerne govorice in naklepanje proti najstarejši delujoči instituciji tega sveta, je zdaj svetu povedal prvi med papeževimi osmimi najbližjimi sodelavci, svetovalci, honduraški kardinal Oscar Rodriguez Maradiaga. Mož, ki mu je Frančišek naložil temeljito reformo vsemogočne rimske kurije.
Za izjemno vplivno ameriško katoliško publikacijo NCR (National Catholic Reporter) je papežev zaupnik, ki je tudi predsednik mednarodne Karitas, povedal, da je za obzidjem veliko nasprotnikov argentinskega papeža. Ne skrivajo se samo v kuriji, med manj pomembnimi duhovniki, brezimnimi uradniki državnega tajništva, ampak tudi med visokimi dostojanstveniki, celo takimi v škrlatnem.
Maradiaga pove, da je svoja odkritja in razmišljanja predstavil tudi papežu Bergogliu. Posvaril ga je pred opozicijo, ki ugotavlja, da ga je polomila, ko je Argentinca volila za papeža, saj ni pričakovala papeških potez, ki jim je priča zdaj. Celo norčujejo se iz svetega očeta, pravi honduraški kardinal, glasno se sprašujejo, kaj neki hoče »ta mali Argentinec«.
Dostojanstveniki za obzidjem so bili menda posebno užaljeni, ko je papež Bergoglio pred dnevi odločno in kar malo ostro reagiral na novice, da so si ob nedavni razglasitvi dveh svetnikov, papežev Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. privoščili banket, ki je stal kar 18.000 evrov. Za 150 monsinjorjev in kardinalov, ki so bili povabljeni k bogato založeni mizi, je to nezaslišano, je menda rekel papež. Njegovih izjav dobesedno niso citirali, ker tega ni dovolil. Denar za gostijo so prispevali posebej pobožni darovalci med bogatimi podjetniki. Nesprejemljivo pa je, da visoki cerkveni dostojanstveniki tako vabilo sploh sprejmejo, še bolj pa to, da so jo pripravili kar na sedežu ene izmed vatikanskih institucij, pravijo vatikanski viri.
Reforme rimske kurije, ki si je zadnja desetletja nabrala neznansko moč, se šele prav začenjajo, zato je prava nasprotovanja papežu, ki bi rad Cerkev vrnil na prava pota, šele pričakovati, pravijo vatikanski viri.
