Svoboda komentiranja

Prejšnji teden so v uredništvu hrvaškega spletnega medija danas.hr (del spletišča net.hr) sklenili, da bodo ukinili spletne komentarje pod članki.

Objavljeno
10. november 2013 11.09
jsu/INTERNETNE SPORTNE STAVE
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
V uredniškem zapisu z zgovornim naslovom »Dovolj je bilo pritlehnosti« so povedali, da so se komentarji izrodili v platformo za izražanje »motenih, bolnih in zadrtih stališč« dela bralcev. Najhujši so bili odzivi pod članki, kjer so bile omenjene manjšine: nacionalne, verske ali neheteroseksualne. Tam vulgarnosti in pritlehnosti ni bilo mogoče omeniti niti s prebiranjem komentarjev in brisanjem najhujših izbruhov sovraštva. Zato so napovedali radikalno rešitev: popolno ukinitev komentiranja. Sprejemali bodo samo še mnenja, ki jih bodo bralci poslali po elektronski pošti - podobno kot nekoč časopisna pisma bralcev.

Čeprav tega niso javno zapisali, je bila ukinitev komentarjev najverjetneje povezana z doslej največjim izbruhom spletnega ljudskega sovraštva, ko se je v prometni nesreči smrtno ponesrečila mlada hrvaška igralka in estradnica Dolores Lambaša.

Rumeni tisk je pridno spremljal njene intimne prigode. Pisali so, da se rada zapleta s premožnimi starejšimi moškimi in tudi njen sopotnik v času nesreče je ustrezal tej kategoriji. Na spletu je odločno in brez opravičevanja zavračala očitke in zapisala, da je njeno življenje pač njeno. Zato je bilo pričakovano, da bo njena smrt postala odmeven medijski dogodek. Manj pričakovani pa so bili odzivi, ki jih je v ogorčenem (in tehtnem) komentarju za Jutarnji list povzel hrvaški novinar in kolumnist Dnevnika Boris Dežulović.

Anonimne spletne komentatorje je primerjal s tropom mrhovinarjev, ki so iz svojih foteljev in postelj celo jutro brcali in pljuvali mlado igralkino truplo, jo vlačili po cesti, raztrgali obleko, preiskali žepe in torbico ter vse skupaj hijensko fotografirali in snemali z mobilniki. Količina »zavisti, zlobe, mizoginije, šovinizma in popolnoma nerazumljivega sovraštva« je bila tako velika, da je presenetila celo vsega vajene medijske strokovnjake po sosednjih državah. Zato smo se o primeru pogovarjali tudi na mednarodnem seminarju o samoregulaciji na internetu pred dvema tednoma v črnogorskem Kotorju.

Uredniki spletnih medijev so povedali, da imajo s politikami spletnega komentiranja velike težave. Mediji so jih sprva uvajali zaradi spodbujanja ideala demokratične debate. Anonimnost je bila varovalka, ki je dovoljevala neovirano izražanje političnih in drugih stališč, zaradi katerih bi lahko oblastniki preganjali predrzne avtorje. Vendar so zagovorniki absolutne svobode izražanja hitro trčili ob manj prijazne plati nereguliranih anonimnih debat: sovražni govor, vulgarnosti ter odkriti spopadi nacionalističnih, navijaških in drugih skrajnih skupin.

Na zlorabe anonimnega komentiranja se je vsak medij odzval drugače. Nekateri so jih še spodbujali, ker so privabljali klike in jim izboljševali številke pri zakupnikih oglasnega prostora. Drugi so jih dopuščali zaradi kadrovske podhranjenosti, saj niso imeli dovolj časa in sodelavcev, da bi prebirali vse komentarje in brisali nesprejemljive zapise. Pravne prakse je bilo malo, saj so se lahko mediji dolgo izgovarjali, da niso odgovorni za vsebino anonimnih komentarjev. Veliko je bilo tudi strahu, da bi upravljavci pobrisali kak komentar preveč (»Kako naj naučimo sodelavce prepoznati, kaj je sovražni govor?«) in bi jih bralci obtožili cenzure, kar bi sprožilo nove komentatorske vojne (to se je nekajkrat zgodilo v Bosni in na Kosovu).

Obvezna registracija je večinoma zmanjšala obseg sovražnega govora, a je izdajatelji ne marajo, ker slabo vpliva na število klikov ter od njih zahteva prijavo in upravljanje zbirke osebnih podatkov (podoben učinek ima zaklepanje in zaračunavanje dostopa). Zaklepanje in registracija imata še en stranski učinek: ukinjata anonimnost, kar utegne odvrniti tiste komentatorje, ki imajo morda dober razlog za prikrivanje prave identitete. A smo se strinjali, da je ta možnost v praksi le hipotetična, saj se ni nihče spomnil primera, kjer bi imel anonimen spletni komentar kako dejansko vrednost. Informativno, vsebinsko, novinarsko ali demokratično.

Velika večina spletnih debat se po vsej regiji konča pri lokalni različici naših partizanov ali domobrancev, pošiljanja v p*m*, komunistih in zmerjanju - kot je anonimne spletne komentatorje v karikaturi ob napovedi danas.hr dobro zadel karikaturist. Največ sovražnih komentarjev pa napišejo majhne, včasih celo organizirane skupine posameznikov, ki anonimne komentarje načrtno izrabljajo za obračunavanje s političnimi ali ideološkimi nasprotniki („astroturfing"). Kar so mi upravljavci spletnih medijev in forumov neuradno potrdili tudi za Slovenijo.

So takšne »javne debate« res nekaj, kar bi morali podpirati in varovati v imenu svobode govora? Vprašanje ni retorično, vendar so izdajatelji vse manj motivirani za iskanje načelnega odgovora. Zato bo zgledu danas.hr zagotovo sledil marsikateri spletni urednik.