Tiskane izdaje
Zgodba Mercatorja je končana, kupnina je menda že na računih, na vrsti so le še manjšinjski delničarji, ki jih bo moral Agrokor iztisniti in za to plačati nadaljnih 150 milijonov evrov. Kar menda ne bo enostavna naloga za tega kupca, ki nam je na koncu vendarle izpulil naš nacionalni trgovski ponos, predvsem pa strateško pomembno firmo. Kar je sicer jasno običajnim ljudem, le glavnim političnim in ekonomskim odločevalcem ni bilo, ali pa vsaj ne dovolj.
Mercator je bil kljub vsem težavam, ki so ga zadnja leta spremljale in na koncu privedle v položaj, v katerem je pristal v več kakor milijardnih dolgovih, ena osrednjih gospodarskih figur naše države. Letos spomladi so že poročali, da jim je uspela razdolžitev pod milijardo evrov. A če Mercatorjeva kondicija ni najboljša, kaj si potem lahko misli navadni državljan o kondiciji njegovega kupca, potem ko je njegova zadolžitev že zdaj visoka 3,7 milijarde evrov?
Bosta dve mega zadolženi entiteti združili moči in svet ter sebe spremenili v plus? Se bo zgodil čudež, kakor se je zgodil politikom, ki lahko v zdajšnjih predvolilnih nastopih razlagajo, kaj so naredili za Mercator dobrega, skratka največ kar so lahko, pa jim to v povprečju malokdo verjame, saj se jim je vseeno zgodila ta prodaja. Predsednica se je vseskozi izgovarjala, da s prodajo nima nič. Na koncu, ko so jo razmere prisilile, da je od prodajalcev zahtevala neka zagotovila okrog Mercatorjeve prodaje, pa je bila zadovoljna z njimi, rekoč, da jo zaveze, v pogodbi zapisane, zadovoljujejo.
Ali jo res lahko, je drugo vprašanje, saj dvomov, da so zaveze ohlapne in jih bo lahko že prislovično pretkani Agrokorjev vodja mirno spregledal, ne manjka.
Seveda bomo šele videli, kako se bo obnašal Ivica Todorić, lastnik Agrokorja in zdaj tudi Mercatorja? Ali mu lahko bolj zaupamo, kakor denimo Heliosovemu lastniku avstrijskemu Ringu? Ta je pred nekaj meseci dokončno kupil Helios. Slovenija pa je takrat odkljukala še eno tako željeno privatizacijo, za katero »navijajo« privrženci prodaj naših podjetij tujim kupcem, ki so prepričani, da nas bodo prav oni rešili vsega hudega; zlasti vsega, kar tlači našo ekonomijo. Ker verjamejo, da bomo s temi kupci končno dobili urejeno sceno korporativnega upravljanja v naših podjetjih, urejeno poslovno logiko in urejene odnose z zaposlenimi.
A že od zunaj je videti, da temu v Heliosu ni tako. Vsaj kar zadeve njihove odnose z zaposlenimi v Heliosu. Ringovi vodilni, zdaj lastniki Heliosa, namreč javno obsojajo nastope Heliosovih delavskih predstavnikov v medijih, takorekoč javno obsojajo izjave predsednika parlamenta, ki je morda podvomil v njihove dobronamrene poteze v tem podjetju. Morda ne bi bilo narobe, če bi bili kot družba na takšne izjave še kako pozorni, če jih že politiki spregledujejo. Tudi če je vrenje v Heliosu zgolj naključno, se ob njem lahko vprašamo, kako bi se lahko ta praksa jutri prenesla v Mercator, pojutrišnjem v kakšno drugo »tuje« slovensko podjetje, kjer bodo začeli takoj po svojih in ne po slovenskih pravilih pometati z najšibkejšim členom v podjetju - z zaposlenimi. Ob tem bi bilo dobro pogledati, ali se takšnih praks poslužujejo tudi na svojih domačih tleh.
V Trstu so te dni pred praznikom državnosti na tržaškem pokopališču Trnovčani (člani kulturnega društva iz Trnovske vasi) zapeli Slovenec sem, ob tem pa jim je s pahorjanskim živim zanimanjem za aktualno Slovenijo prisluhnil akademik Boris Pahor, ki seveda lahko suvereno vleče nit skozi celo stoletje bitk za ohranitev Slovencev. A seveda ne samo to, ob svojem zelo odmerjenem času jim je slavni Boris Pahor ob dogodku - ponovnem spominu na rojaka Jakoba Gomilšaka, avtorja znamenite pesmi Slovenec sem - namenil nekaj svojega dragocenega časa. In poudaril, kako pomembni in aktualni so verzi te pesmi, če jih vzporejamo z uporno mislijo Edvarda Kocbeka, s katerim je bil Boris Pahor zelo povezan, pa toliko bolj, na kar je posebej opozoril. V verzih Gomilšaka in delih Kocbeka ne gre za samoljublje, pogosto značilnost naših politikov, pač pa tisto temeljno vero v narodovo samobitnost. Kako teptana je bila, je mogoče prepoznati že v tržaški Rižarni, taborišču, v katerem je končalo mnogo zavednih Slovencev.
Trst že zdavnaj ni več naš, kolikor je pač sploh kdaj bil, od zdaj naprej pa očitno tudi Mercator ni več naš.
