Tiskane izdaje
Prebudilo me je glasno udarjanje dežnih kapelj ob okno majhne sobe v študentskem domu. Okoli tretje ure ponoči se je oglasila še opozorilna sirena. Zlezla sem iz postelje in odprla vrata na hodnik, kjer je stala sostanovalka. Potrkali sva na vrata sosednjih sob, da bi prebudili ostala dekleta iz našega nadstropja, nato smo skupaj odšle po stopnicah.
Klet je bila polna ljudi in v zraku je bilo čutiti napetost. V predprostoru, ki vodi v pralnico, so na kavčih, stolih ali kar na tleh sedeli študenti. Večina je bila v spalnih srajcah. V naglici so nase oblekli puloverje s kapucami, čeprav je bilo v prostoru vroče.
Ni bilo težko ugotoviti, kdo je pred kratkim prišel z zabave ali kdo se je učil pozno v noč. V lepi večerni opravi ali s prenosniki in knjigami pod rokami so posedli med mlade, ki so na svojih telefonih na glas preučevali rdeča območja na vremenskih radarjih. Nad Stillwaterjem je pravkar divjala nevihta.
Skupina ljudi je očitno prihitela s sosednje stavbe, saj so bili zaradi dežja popolnoma premočeni. Nek fant je naokrog nosil polno košaro opranega perila. Najbrž se je ravnokar posušilo ali pa ga je zvečer pozabil vzeti iz sušilca. Drug fant je igral na star, razglašen klavir. Kot da bi z igranjem želel pomiriti tiste, ki so bili razburjeni, prestrašeni.
Slabo vreme je bilo pričakovano. Vremenarji so prebivalce Oklahome in sosednjih zveznih držav opozarjali na možnost močnih nalivov in jih nagovarjali, naj poskrbijo za varnost pred tornadi. Ti ne povzročijo škode zgolj na avtomobilih in hišah. Pogosto izravnajo cela naselja in s seboj odnašajo tisto, kar je vredno največ - življenja.
Tudi v tukajšnjem kampusu so se na slabe vremenske razmere pripravljal že več dni. Z univerze so v začetku tedna sporočili, da napoved za konec tedna ne kaže prav dobro. Navodila, kako ukrepati, ko zaslišiš opozorilno sireno, kje so najbližja zavetišča, kaj storili, če te vrtinčast veter ulovi na cesti in podobni nasveti so bili strašljivi, a po drugi strani pomirljivi.
Gosti, temni oblaki so bili videti še daleč stran, ko je bilo dopoldan po zvočniku slišati moški glas. To je le vaja, je govoril v mikrofon, ko je preverjal, ali opozorilni zvočni sistem deluje.
Nekaj po poldnevu je sledilo še drugo javno obvestilo tistega dne. Tokrat je šlo zares. Študentka s sprejemnega pulta v telovadnici nas je opozorila, da naj se ne zadržujemo ob oknih, saj smo odslej »pod opazovanjem«. Kar pomeni, da se zna zgoditi, da bo tornado morda kmalu divjal tudi v okolici Oklahome City.
Ne vem, kako dolgo smo tisto noč sedeli v kleti, a ko je bila nevihta mimo, smo se srečni legli v svoje postelje in upali, da bo naslednji dan, za katerega so bile vnovič napovedane močne nevihte, bolj miren.
Misel na tiste, ki živijo v prikolicah, daleč od varnih kleti, mi še dolgo v noč ni dala spati. Razmišljala sem o tem, kako nemočni smo v primerjavi z naravo. Kako večja je lahko nevarnost, da se ne utegneš pravočasno skriti pred tornadom, če živiš na mestu, kamor zvok sirene ne seže. Kako lahko opozorilni sistemi kdaj preprosto zatajijo - in te močan veter preseneti sredi sanj.
