Tiskane izdaje
»Oprostite gospod, kje bi našel tiste slavne tri mostove?« se je glasilo vprašanje, ki je na neko deževno nedeljsko popoldne pred desetletjem in nekaj, zmotilo moj sprehod, v osnovi namenjen izključno pomoči prebavilom po obilnem nedeljskem kosilu. Pri tem bi gotovo tudi ostalo, če bi rdečelični ameriško govoreči fantič ne bil pobaral za pot stoječ ravno na enem od treh slavnih mostov, Tromostovju po domače. Glavno vlogo v primerno žaljivi sintezi stereotipov topoumnosti Američanov, ki je sledila njegovemu vprašanju, je odigral dovolj neprizadeto, da sva bila prisiljena pogovor nadaljevati v bližnji krčmi.
Debata se je, predvsem po zaslugi turista Sama, sukala večinoma okoli lepot Slovenije in očarljivosti prestolnice. Njegovo navdušenje nad malo državico, ki jo je naključno izbral za nekajdnevni izlet iz Budimpešte kjer je študiral, je bilo velikansko, a je hkrati presegalo tipično pretirano ameriško vzhičenost. Z obilico sicer bolj turistično argumentiranih komplimentov, mu je v nekaj urah uspelo v kritičnem domorodcu namešati čustveni koktajl ponosa s priokusom domoljubja.
Slovenija se je v zadnjih mesecih znašla na vrhu seznamov najatraktivnejših turističnih destinacij za leto 2014, med drugimi na Lonely Planet, Rough Ride in Huffington Post, njihove objave pa je veselo povzela večina domačih medijev. Nekatere izmed zgodb, ki so jih o Sloveniji napisali avtorji omejenih tujih medijev, so naravnost ganljive. Predvsem, ko opisujejo neizmerno prijaznost in ustrežljivost Slovencev, ki so tujcem vedno pripravljeni nesebično priskočiti na pomoč, jim brezplačno razkazati okolico in celo povabiti domov na kosilo.
V prisotnosti tujih komplimentov, naj si bo s strani osamljenih turistov ali velikih medijev, se Slovenci obnašamo kot kratkohlačni šolarčki, ki jih je pred razredom pohvalila tovarišica. V istem hipu smo pripravljeni pozabiti medsebojne razprtije, ponosno stopiti skupaj in za kak dan celo sosedovi hruški spregledati, da veje razprostira preko katastrsko začrtane meje.
Nedvomno pa drži vsaj to, da je tovrstno uvoženo domoljubje še vedno bolj dobrodošlo od brezpogojnega, ozko razumljenega in mestoma patetičnega domoljubja, katerega goreči oznanjevalci zanemarjajo bistveno dejstvo, da si kraja rojstva nihče ne more izbrati sam. Potni list neke naključne države tako ne more in ne sme biti edini gradnik nobene zdrave identitete, kaj šele poglavitni dosežek v življenju posameznika.
