Tiskane izdaje
Minulo sredo je bila v gledališču Parlament premiera klasične drame Padec vlade. Glede na to, da je delo zelo znano in je doživelo že vrsto uprizoritev doma in po svetu, se bolj kot vsebinskim zapletom velja posvetiti formalni ravni uprizoritve.
Režijo sta v koprodukciji prevzeli dve gledališki skupini Pozicija in Opozicija, kjer je prva poskrbela za prolog, druga pa je izpeljala nadaljevanje in odigrala osrednjo vlogo pri razpletu drame. Omenimo le, da je zaradi konceptualnih razhajanj skupino Pozicija tik pred premiero zapustilo nekaj članov, ki so se pridružili ansamblu Opozicije. Vsega občudovanja je zato vredno, da so v tako burnih časih, v imenu ljubezni do gledališke umetnosti, predstavo vseeno izvedli.
Prolog z naslovom Tišina, vladam! zaznamuje glavni igralec J. J. Jalovec, ki lik avtoritarnega samodržca Ivana odigra z izjemno pronicljivostjo in veliko mero indetifikacije z likom. Dogajanje je postavljeno v dolino Krize, ki pa nikomur od prebivalcev ni všeč in si jo vsi želijo zapustiti. Le o načinu se nikakor ne morejo zediniti. Bi odšli vsi skupaj ali bi kdo imel prednost, pa čeprav nepojasnjenega izvora? In omenjeni razkol prebivalcev doline Krize je tudi jedro moralistično konceptualnih razpotij znotraj gledališke skupine Pozicija.
Prologu sledi enodejanka z naslovom Izredna seja, kjer se na odru pojavi celoten ansambel devetdesetih igralcev. Scenografija dvorane, ki idejno in po obliki spominja na rimski Kolosej, je toga in mestoma zlovešča. Igralci so po sivih usnjenih stolih razporejeni v obliki dveh polkrogov - strogo ločeni po pripadnosti gledališki skupini. Še največ vizualnih radosti povzroča kostumografija, ki sicer formalno ostaja znotraj okvirov resne drame, a s pomočjo detajlnih spodletov vendarle pušča priprta vrata tudi elementom komičnega.
A prava drama oziroma mora se začne z monologi sicer zelo različno talentiranih in usposobljenih igralcev. Zakaj se je koprodukcijska režijska skupina odločila izvorno dramsko besedilo, ki ga odlikujejo izjemni dialogi in srboriti besedni dvoboji predrugačiti v deseturno monološko znašanje nad gledalcem, ostaja največji misterij in hkrati najudarnejši spodlet sredine uprizoritve. Obenem monologe zaznamujejo tudi sadistično izbrane večkratne ponovitve enega in istega dela besedila, kjer se gledalec vpraša, ali imajo za gluhega njega ali pa je akustika v dvorani tako slaba, da se ne slišijo niti med sabo. Če se v mlinu pove dvakrat, se v Parlamentu najmanj desetkrat. V luči omenjenih ponovitvenih tehnik pogostega odhajanja igralcev z odra ne moremo interpretirati kot refleksijo lastne odvečnosti. Gre za čisto in opravičljivo eksistenčno nujnost.
Niti vrhunec drame, ki je pripadel glavni igralki Opozicije A. Bratovž v vlogi Mandatke, je od mrtvih obudil le peščico od redkih še prisotnih obiskovalcev. Ostaja le zanemarljivo upanje, da bo epilog, za katerega koprodukcijska skupina že snuje posebno dolgo predstavo, presegel veličastnost poraza uprizoritve Padca vlade.
