Tiskane izdaje
Pred kratkim je ameriški NBC News objavil pogovor z Raymondom Kurzweilom, direktorjem inženiringa pri Googlu, sicer pa navdahnjenim inovatorjem in futuristom, ki je med drugim v devetdesetih zelo precej natančno napovedal, kdaj bo računalnik sposoben premagati svetovnega šahovskega prvaka.
Sedaj nam je Kurzweil postregel z napovedjo, da bo umetna inteligenca računalnikov do leta 2029 tako visoko razvita, da bo ljudem omogočala s svojimi digitalnimi pomočniki tvoriti čustvene odnose.
Skratka, dan, ko bo vsebina filma Ona (Her) postala resničnost, se nezadržno bliža. Naj spomnimo, glavni junak filma, osamljeni pisatelj Theodore (Joaquin Phoenix), se zaljubi v najnovejšo inačico operacijskega sistema, ki je tako izpopolnjen, da se z se je z njim oz. z njo − Samantho, ki ji je glas posodila Scarlett Johansson − lahko pogovarja o najintimnejših podrobnostih svojega življenja. Skozi proces zbliževanja Samantha podleže človeški naravi, začne čutiti in med njima sčasoma vznikne ljubezen.
Kurzweil se je v istem televizijskem pogovoru dotaknil tudi medicinskega napredka in napovedal, da bomo s pomočjo genskega programiranja upočasnili ali celo ustavili naravne telesne procese, vključno s procesi staranja.
Če združimo obe Kurzweilovi napovedi lahko sklepamo, da bomo ljudje v (ne tako oddaljeni) prihodnosti živeli večno ali vsaj občutno dlje, ljubezensko in čustveno srečo pa bomo, še bolj kot sedaj, iskali v navidezni resničnosti. Umetna inteligenca bo tako dovršena, da se bodo računalniki sposobni naučiti naših želja in svoje ravnanje prilagodili v korist našega ugodja. Ali drugače, čaka nas večna in popolna ljubezen.
Preden zaidemo v moraliziranje in strah za obstoj človeške vrste kot jo poznamo danes, se raje vrnimo k filmu Ona. (Spoiler alert!) Razmerje med računalniškim programom in glavnim junakom najprej pretrese Theodorjevo spoznanje, da ima njegova draga umetna Samantha ob njem, razmerja še z nekaj sto ostalimi uporabniki. Eno samo razmerje superinteligentne naprave pač ne more zadovoljiti in jo upravičeno dolgočasi. Dokončni križ nad digitalnimi ljubezenskimi aferami pa naredijo kar računalniki sami, saj se dogovorijo, da se bodo, na veliko žalost svojih človeških partnerjev, samoukinili.
Iz njihove samoukinitve lahko o večni in popolni ljubezni sklenemo najmanj dvoje. Prvič, če bodo računalniki res tako inteligentni, bodo kmalu spoznali, da človeška vrsta in njena omejena inteligenca nista vredni njihove pozornosti, kaj šele ljubezni. In drugič, da je sama ljubezen, še posebej če ima potencial večnosti in popolnosti, tako neznosno dolgočasna, da od super inteligentnega bitja tako rekoč zahteva samoukinitev.
Za ugotovitev, da je večna in popolna ljubezen en velik dolgčas, ljudje niti ne potrebujemo superračunalnikov. Dovolj je katerakoli od pravljic, ki večno ljubezen ekonomično odpravi s stavkom: »Živela sta srečna do konca svojih dni«. Bržčas ne zato, ker bi se o večni in srečni ljubezni dalo napisati zanimivo zgodbo.
