Tiskane izdaje
Ob vstopu Slovenije v območje evra je vodja hamburškega inštituta za svetovno gospodarstvo, Švicar Thomas Straubhaar, v intervjuju za Delo ocenil, da ima skupna valuta za majhne države predvsem orjaške koristi. Te so lahek dostop do velikih trgov kapitala, manjši transakcijski stroški izvozno naravnanega gospodarstva, pozitiven vpliv na turizem. Vstop Slovenije kot prve novinke v evro je veljal še za eno znamenje podalpske zgodbe o uspehu.
Tako kot številni drugi strokovnjaki je Straubhaar opozoril na pasti skupne valute. Država z odpovedjo lastni valuti izgubi vpliv na tečaj in v konjunkturno slabih okoliščinah ne more več vplivati na njegovo vrednost, da bi okrepila izvoz. Zato da ima naloge predvsem domače politika, ki mora zagotavljati konkurenčnost s strukturnimi ukrepi. Ti da bi v slovenskem primeru že tako morali biti izpeljani ne glede na evro, z njim bodo le postali bolj očitni. »Čim prej se jih boste lotili, tem bolje bo,« je svetoval Straubhaar.
To je bilo pred izbruhom krize hipotekarnih posojil v ZDA, propada Lehman Brothers in posledično svetovno finančno krizo. Šest let pozneje je postalo očitno, da Slovenija ni bila kos izzivom, ki jih je prinesel evro. Poceni denar, ki je prihajal v novo članico elitne skupine, je predvsem napihoval (nepremičninski) balon in spodbujal odkupe podjetij po astronomskih vrednostih. V času, ko se nemški borzni indeks Dax in Dow Jones na Wall Streetu gibljeta okoli zgodovinsko rekordnih vrednosti, je borzna vrednost slovenskih podjetij, v primerjavi z »zlatimi časi« na psu.
Glede na Straubhaarjeva opozorila, kako se mora ravnati članica denarne unije, je očitno, da je Slovenija zaspala na lovorikah in se pozneje pod vplivom politično-sindikalnih blokad ni mogla odzivati. Pričakovanja, da bo kriza kratka in da se bo vrnitvijo gospodarske rasti vse vrnilo na staro, se seveda niso izpolnila. Bila so metanje peska v oči. Nekdanje pravilo, da nemški vzpon poganja slovensko gospodarstvo, ne velja več. Šele ko se je država znašla na robu prepada, so se začele odpirati oči. Negotovo je, ali je časa sploh še dovolj.
Grozeči diktat trojke, ki je bil sprva obravnavan kot ugibanje in neutemeljeno strašenje ljudi, dobiva dobiva čedalje bolje konkretne obrise. Zahtevani donosi za slovenske obveznice so visoko nad španskimi, portugalskimi, italijanskimi obveznicami. Finančni minister Urš Čufer bo imel zvečer v Dublinu najbrž ne najbolj prijetne pogovore s ključnimi akterji evropskega spopadanja z dolžniško krizo. Da ne omenjamo televizijskih nastopov, v kateri premierka, kot nekdaj grški predsednik vlade Jorgos Papandreu, ponavlja, da ne potrebujemo tuje pomoči.
Vsaj doslej Sloveniji ni uspelo izkoristiti prednosti skupne valute. Z napačno politiko je postala ena od njenih žrtev. Cena evra najbrž ne bo nizka, a streznitev bo držav vsaj dolgoročno postavila na trdnejše temelje.
