Tiskane izdaje
Če je politični ali državni funkcionar nesposoben, če nima strategije in ne zna poskrbeti za dolgoročni razvoj, če državo spravi na kant ali jo pahne v nevzdržne dolgove, če ne poskrbi za nova delovna mesta, če misli le na oblast, to načeloma ni (bil) noben večji problem za njegovo ponovno politično ustoličenje.
Recimo, Borut Pahor kot premier ni razumel narave krize, njegova vlada je gospodarsko do konca zavozila državo in jo potisnila za vsaj 10 let nazaj, dopustil je kolapsiranje bank in vse to celo iskreno priznal, pa so ga volivci lani vseeno nagradili s funkcijo predsednika države.
Zoran Janković je Ljubljano za leta naprej prezadolžil s svojimi projekti in megalomansko financiranimi Stožicami, namesto tehnoloških naložb je forsiral razvojno povsem brezvezne trgovinske megacentre, pa ga Ljubljančani tudi še kar večinsko obožujejo in volijo za župana.
Tudi Janezu Janši velika večina javnosti mirno spregleda, da je zaradi osebne politične preračunljivosti zamočil pri prej pompozno načrtovanih gospodarskih reformah v najboljših letih 2005−2008. Pa čeprav je Slovenija zdaj tudi zavoljo tega reformskega primanjkljaja med najhujšimi evropskimi gospodarskimi bolniki in se tudi po štirih letih kriznega padanja še lep čas ne bo pobrala.
Državljani svojim politikom take in podobne grehe brez večjih težav in dvomov spregledajo. Po torkovi bombi, ki je priletela s protikorupcijske komisije, se je izkazalo, da je povsem drugače, če nek visok politik motovili o izvoru svojega premoženja. In prav je tako.
Še posebej, če se nek politični funkcionar postavlja na piedestal poosebljene pravičnosti in poštenja. In vlada, ki jo vodi premier Janša, si je lani postavila izjemno visoko letvico prav na tem področju: osebno integriteto premierja in članov vlade je namreč postavila za zgled več kot 160 tisoč zaposlenim v javnem sektorju, učiteljem, policistom, medicinskim sestram, gasilcem, vojakom, zdravnikom itd.
Citiram peto stran koalicijske pogodbe: »Predsednik vlade in vsi ministri bodo s svojim zakonitim in etičnim ravnanjem dajali zgled vsemu javnemu sektorju.« To je zapisano na peti strani pogodbe - na začetku poglavja, ki govori o »organizaciji in delovanju vlade.« Poglavje ima tudi skrajno aktualen podnaslov: »vodenje z zgledom.«
Pogodbo na koncu krasijo lastnoročni podpisi prvakov SDS, DL, SLS, Desusa in NSi. S temi podpisi so Janez Janša, Gregor Virant, Ljudmila Novak, Radovan Žerjav in Karel Erjavec 25. januarja 2012 lani slovesno jamčili, da bodo Sloveniji »vladali z zgledom.«
Prvaka SDS in PS Janez Janša in Zoran Janković bi po razkritju protikorupcijske komisije definitivno potegnila najboljšo potezo s takojšnjim in nepreklicnim odstopom s svojih funkcij v izvršni oblasti. Tega po pričakovanju seveda ne bosta storila.
A s tako njuno potezo bi Slovenija tudi navzven sporočila, da je država, kjer za ljudi, ki sprejemajo najbolj odgovorne odločitve, vladajo najvišji etični in moralni standardi, korupciji pa ni mesta v političnem establišmentu, med ljudmi, ki smo jim volivci zaupali odločanje o javnih zadevah in oblast. Z odhodom visokih politikov, nad katerima je senca korupcije, bi se politična boniteta Slovenije definitivno lahko izboljšala na raven Nemčije ali Finske. Klicanje van Rompuyja na pomoč ali sklicevanje na padec bonitetnih ocen v primeru vladne krize bi postalo nepotrebno, brezpredmetno.
To bi bil, če parafraziramo koalicijsko pogodbo, res ultimativen način vladanja z zgledom.
