Tiskane izdaje
Najnovejši grški poskus, kako preživeti (s) krizo je spletni portal »cookisto«, preko katerega amaterski kuharji, ki za kosilo ali večerjo skuhajo več kot potrebujejo, odvečno hrano za minimalno protiplačilo delijo z drugimi. Na fenomen me je opozorila prijateljica: »Glej to, zanimivo, a pri nas bi bilo popolnoma nelegalno (hasap in računi).«
Res je. Povsod, v Sloveniji pa še posebej, živimo v času, ki mu je zaradi popolne degradacije zaupanja zavladala kvantifikacija. Sistem upokojenki iz sosednje ulice ne zaupa, da študenta, ki se ji je oglasil na kosilo, ne bo zastrupila z omleto, ker obstaja možnost, da je uporabila jajca, ki so šla čez rok. Zato mora gospa odpreti s. p. (aja, po novem svetujem odprtje d. o. o., ker s 1.1.2013 upokojencem, ki imajo s. p., jemljemo pol pokojnine), odpreti račun na banki, kupiti blagajno za izdajo računov, se odločiti, ali bo DDV zavezanka ali ne, najti računovodski servis, plačati HACCP elaborat ali elaborat po kakšnem drugem standadu varnosti živil, svojo kuhinjo preoblikovati tako, da bo imela vsaj dva lijaka (še raje tri), narediti WC za osebje ter oblikovati čiste in umazane poti.
Skratka, preden lahko skuha svojo prvo juho ali speče prvi jabolčni zavitek, mora doktorirati iz prava, ekonomije in birokracije. Bo pa na koncu vse lepo prešteto, se pa je v vmesnem času možnost, da bo v omleto dala stara ali pa vsaj manj kakovostna jajca povečala, saj je sistem njeno veselje in nujo spremenil v posel, študenta pa v stranko.
Ker se zaradi pomanjkanja zaupanja vse kvantificira in objektivizira na temelju lažne predpostavke, da so merila uštevilčenja večna, ugotovljena od znanosti ali vsaj dana od boga, se o ničemer več ni treba pogovarjati. Je upokojenkina hrana okusna, kakovostna, sveža, zdrava? A je važno? Gospa ima v kuhinji tri umivalnike, občasno lahko pride še inšpekcija, vzame bris pulta in to je to, kar nas zanima.
Je nekaj razumno? Je nekaj primerno? Je nekaj pravično? Dobro? Vodi naprej? Olajšuje? O tem se ni treba pogovarjati, za to ni potrebe, časa, potrpljenja. Namesto procesa argumentacije so nam vrinili preštevanje. Morda je to kje smiselno, zagotovo pa ne povsod. S preštevanjem se enostavno ne da nadomestiti procesov razpravljanja, poglabljanja, zagovarjanja, pregovarjanja in iskanja soglasja o skupnih imenovalcih. Res je, da tako preštevanje kot argumentacija pogosto vodita do absurdnih rezultatov in na vrhove političnega, znanstvenega, poklicnega, družbenega življenja naplavljata ljudi in stvari, ki tja ne sodijo.
Bistvena razlika med obema pristopoma pa je, da se o absurdnosti rezultatov, ki jih daje proces argumentacije, lahko še vedno pogovarjamo, o absurdnosti rezultatov, ki jih naplavljajo točkovalni sistemi, pa razprave ni, ker to pomeni dvom v točkovalne sisteme kot take, to pa tisti, ki imajo moč za njihovo postavitev in ohranitev, in tisti, ki so se jim podredili in znotraj njih do popolnosti splanirali svoje karierne poti, ne dovolijo, saj so sistem postavili tako, da vsakdo, ki kvantificiran sistem postavi pod vprašaj, postavi pod vprašaj svojo sposobnost opravljati svoje delo po »univerzalnih, objektivnih in večno veljavnih standardih«.
Tako je tudi v znanosti. Ne govorimo več o tem, ali je nekdo dober raziskovalec, biolog, zgodovinar, pravnik, ali vidi stvari z druge strani, ugotavlja nove zakonitosti, misli in nas preseneča z novimi rezultati, ampak preštevamo točke, ki jih je nabral v sistemu. Ni več pomembno, ali ga cenijo stanovski kolegi, ali opazi, da svet pred njim razpada v delčke, da je potreben tudi komu drugemu kot svoji karieri; pomembno je, da je našel nišo, v kateri je s svojimi (poslovnimi) partnerji oblikoval novo revijo, se umestil v uredniški odbor in v zamejstvu ustanovil založbo, da za napredovanje lahko izkaže pogoj tuje objave. Prav neverjetno je, kako se preteklost ponavlja kot farsa.
Aleksander Zinovjev, sovjetski disident, filozof in pisatelj, je avtoreferenčnost sistemov kvantificiranja vsega mogočega imenoval »verodostojna laž« in njihovo absurdnost pokazal na sovjetskem modelu visokega šolstva. Zdaj ko se je cela vrsta kazalnikov razširila v evalviranje dela raziskovalcev (»indeks citiranosti«, »število patentov«, »število objav v referenčnih revijah« itn.), so stavki, ki jih je Zinovjev namenil planskemu pristopu k raziskovanju v Sovjetski zvezi, znova zelo aktualni: »Pozabili so na raziskovanje. To so poskusili popraviti. Sklicali so poseben sestanek. Sprejeli so odločitev, da bodo stvari zvišali, izboljšali in popravili. Nato so prešli na konkretne ukrepe: 1. povečati število študentov magistrskega študija in študentov doktorskega študija; 2) izboljšati usposabljanje raziskovalcev in teoretsko in znanstveno raven disertacij; 3) povečati število objav, posvečenih aktualnim znanstvenim zadevam itn. Rečeno, storjeno. Brez obotavljanja, kakor pravijo! Po šestih mesecih je bilo število študentov magistrskega študija stokrat višje, število študentov doktorskega študija pa devetindevetdesetkrat. Skupna teža publikacij je dosegla sto milijonov ton. Pri takih stvareh se ne sme skopariti. »Če že delamo, delajmo na veliko«
***
Dr. Barbara Rajgelj je docentka za civilno in gospodarsko pravo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kjer predava temelje prava, delovno, socialno in gospodarsko pravo. Raziskovalno se ukvarja s pogodbenim pravom, mobilnostjo gospodarskih družb, pravnimi vidiki industrijske demokracije, v zadnjem času pa po sili razmer tudi s pravnim varstvom pravic otrok ter partnerk in partnerjev v istospolnih družinah. Bila je solastnica gejem in lezbijkam prijaznega lokala Cafe Open. Večkrat na dan se odloči, da ne bo tako zelo kritična, ker ve, da se pri svojih ugotovitvah, ocenah in sodbah lahko moti, pa tudi, da ji to lahko škoduje..., a ne more iz svoje kože.
