Tiskane izdaje
Država varuje temeljne družbene vrednote na različne načine. Eden temeljnih je kaznovanje tistih, ki izvršijo ravnanja, ki so protipravna. In ker so vrednote, ki jih država ščiti, različno pomembne, vsa protipravna ravnanja pa po svoji škodljivosti niso enaka, država milejše opredeli kot prekrške in sodijo v prekrškovno pravo, težje pa kot kazniva dejanja in tvorijo kazensko pravo.
Ker so prekrški blažje oblike protipravnih ravnanj, se nanje vežejo domnevno milejše sankcije (zlasti so to denarne kazni, nikakor pa prekršek ne sme biti sankcioniran z zaporno kaznijo). In to vodi do tega, da jih država pod krinko »ah, saj je samo prekršek« uvaja v pravni red veliko bolj množično (medtem ko je kaznivih dejanj zgolj 275, je bilo po podatkih iz zanimivega članka Poceni kazniva dejanja in dragi prekrški?, avgusta 2011 v zakonodaji 9192 prekrškov), razpršeno (medtem ko so kazniva dejanja zajeta v enem samem zakonu - Kazenskem zakoniku (KZ-1), so prekrški raztroseni v različnih zakonih, takorekoč vsak zakon ima na koncu kaznovalne določbe, ki vsebujejo dejanja, ki predstavljajo prekršek), nenadzorovano (ko se uvajajo novosti v zvezi s kaznivimi dejanji se s tem ukvarja cela država, tako stroka kot javnost, prekrški se uvajajo nevidno in hitro).
In ker se prekrški sankcionirajo z domnevno milejšimi sankcijami, država zanje predvideva postopek z manj pravicami za storilca kot to velja pri kaznivih dejanjih, poleg tega se za kaznivost prekrška načeloma ne zahteva naklep, ampak zadostuje že malomarnost, o prekrških v začetni fazi ne odločajo sodišča, ampak drugi, manj neodvisni organi (inšpekcije, policija, redarstva).
Prav v teh razlikah se skriva odgovor na vprašanje, zakaj so kazenski postopki zapleteni in dolgotrajni, obtoženci zlasti premoženjskih kaznivih dejanj pa pogosto odkorakajo na prostost kot nedolžni, medtem ko se prekrški sankcionirajo zelo hitro, praviloma brez odvetnikov in vlaganja pravnih sredstev.
S tovrstno logiko in razlikovanjem ne bi bilo nič narobe, če bi prekrški res predvidevali milejše kazni za milejša protipravna ravanja. A temu ni več tako, ker se je prekrškovno pravo izrodilo do te mere, da se je celotna državna represija iz polja kazenskega prava preusmerila v polje prekrškov. Le redka kazen še ostaja pod pragom minimalne plače, če za katerega od prekrškov v cestnem prometu dobite le 200 evrov kazni se vam že zdi, da ste privarčevali.
Vladavina prekrškov duši vsakodnevno življenje posameznikov in pravnih oseb, marsikatera institucija pa se je iz svetovalnega in podpornega servisa preoblikovala v kaznovalni stroj. Vse to je posledica nemoči, ki jo država občuti na področju kazenskega prava, ki je v sodobnem času za gospodarska kazniva dejanja, ki najbolj rušijo temelje medsebojnega družbenega in ekonomskega sobivanja, postalo popolnoma impotentno. Kazensko pravo namreč na teh področjih ne zagotavlja več varstvene funkcije (ne varuje več temeljnih družbenih vrednot), ampak zgolj še garantno funkcijo (varuje morebitnega osumljenca pred nezakonitim in nečloveškim represivnim delovanjem oblasti).
In če ne verjamete v to, da je država kljub malemu številu obsojenih storilcev kaznivih dejanj s področja gospodarstva in delovnih in socialnih razmerij še vedno represivna, celo vedno bolj represivna, prilagam spodnji primer: 1000 evrov kazni za dejanje po tretjem odstavku 5. člena Zakona o cestah (Zcest-1). Inkriminacija se glasi »(3) Preden se vključi v promet na javni cesti s kolovozne poti, nekategorizirane ceste, individualnega priključka, območja izvajanja del ali druge zemljiške površine, mora voznik odstraniti z vozila zemljo ali blato, ki bi lahko onesnažilo vozišče.«
Avto za 1000 evrov je na sliki. Cheers.
***
Dr. Barbara Rajgelj je docentka za civilno in gospodarsko pravo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kjer predava temelje prava, delovno, socialno in gospodarsko pravo. Raziskovalno se ukvarja s pogodbenim pravom, mobilnostjo gospodarskih družb, pravnimi vidiki industrijske demokracije, v zadnjem času pa po sili razmer tudi s pravnim varstvom pravic otrok ter partnerk in partnerjev v istospolnih družinah. Je solastnica gejem in lezbijkam prijaznega lokala Cafe Open. Večkrat na dan se odloči, da ne bo tako zelo kritična, ker ve, da se pri svojih ugotovitvah, ocenah in sodbah lahko moti, pa tudi, da ji to lahko škoduje..., a ne more iz svoje kože.
