Tiskane izdaje
V začetku maja, ko je bila tam letna skupščina Evropske banke za obnovo in razvoj, sem namreč stanoval v hotelu le dober lučaj od Taksima, ki je običajno center dogajanja v Istabulu, tokrat pa je pa je tam zevala dobro zagrajena in zares gromozanska gradbena jama, ki je še najbolj spominjala na podobe vojnega opustošenja. Gezi, ki je zdaj sinonim turške pomladi, je simpatičen park tik ob gradbišču, poln košatih dreves in lesenih klopc, kot nalašč za krajši počitek ali pa poletni pobeg pred soncem v središču 14-milijonskega mesta.
Tedaj še ni nič kazalo na zdajšnje proteste, a v komunikaciji z domačini je bilo čutiti delitev na sekularno in bolj pravoverno Turčijo. »Veste, če ne bi bilo Atatürka, vam zdajle ne bi mogla predavati o znamenitostih mesta. On je poskrbel tudi za emancipacijo turških žensk,« nam je razlagala po evropsko opravljena turška vodička, ko nas je v brezhibni angleščini seznanjala s podrobnostmi čudovite Hagije Sofije, osmega čuda sveta. Mimo so se sprehajale njene z rutami zakrite rojakinje. Ko ji skoraj ponosno povem, da bomo kmalu začeli graditi prvo džamijo tudi v Ljubljani, se je sprva začudila, nato pa pristavila: »Naše izkušnje kažejo, da morate biti previdni pri sponzorjih iz tujine, ki financirajo take projekte. Včasih so za njimi lahko tudi precej skrajne ideje.«
Oče sodobne turške države Mustafa Kemal Atatürk je poskrbel za delitev cerkve in države, bolje rečeno za to, da je država nad cerkvijo, saj v Turčiji z vsemi verskimi objekti upravlja država oziroma vlada, nam še razlaga vodička. In to vlado s precej trdo roko vodi premier Erdogan, mož, ki zdaj s solzilcem in grožnjami razganja protestnike v Istanbulu, mestu, kjer je bil nekoč župan.
Po drugi strani, kot se v avtoritarnih razmerah rado zgodi, je Turčija pod njegovim vodstvom doživela nesluten gospodarski razvoj in postala vse močnejša država, ki se zdaj nadvse samozavestno poteguje za olimpiado leta 2020 in ob tem napoveduje tudi gradnjo največjega letališča na svetu.
Oba projekta sta težka na desetine milijard evrov, a za hitro razvijajočo 75-milijonsko državo to očitno ni problem. Ob misli, v kakšnih škripcih je zdaj Slovenija, ko vsakih nekaj mesecev trepetamo pred vsako novo izdajo državnih obveznic, se še enkrat zavem, kako je globalizacija bliskovito zamenjala vloge zmagovalcev in poražencev. In kako so vsi morebitni večvrednostni predsodki povsem odveč.
Seveda ima sodobna Turčija veliko notranjih neravnovesij in socialnih razlik. Mnogo ljudi živi v veliko hujši revščini kot pri nas, tamkajšnji bogataši pa so izjemno bogati ljudje. Ko hotelskemu receptorju omenim nekatere res luksuzne avtomobile na prometno kaotičnih istanbulskih ulicah, samo zamahne z roko. »To je mafija, še dvakrat hujša od tiste italijanske. Večina ljudi pri nas pa se bolj stežka prebija iz meseca v mesec.«
Življenjski standard povprečnega Turka se je v zadnjih 20 letih vendarle znatno dvignil, država pa ostaja razpeta med liberalno evropskostjo in konservativnim islamizmom. Turčija ima lahko pred sabo veliko in uspešno prihodnost ali pa zaostrovanje represije in vse večjo delitev. Tudi Evropa je zdaj bolj naklonjena pogovorom o pridružitvi Turčije. Ključ je zdaj v Erdoganovih rokah.
