Vse te velike in majhne spremembe

Zdaj si utiramo pot vsak po svoje.

Pred kratkim sem prejela povabilo na srečanje ob obletnici mature. Pet let je minilo, odkar sem zapustila gimnazijo. Morda se sliši malo, pa ni.

Na prvi pogled se seveda zdi, da je vse enako. Stari obrazi so kvečjemu zamenjali pričeske, namesto oguljenih allstark zdaj nosijo čevlje. Še zmeraj se smejimo istim šalam in se z nasmehom na obrazu spominjamo trenutkov, ki smo jih preživeli skupaj, da se nam zdi, kot bi ti zgodili včeraj.

A se je v teh nekaj letih marsikaj spremenilo.

Poslušam o mamicah in očkih, katerih hčere in sinovi se že sami vozijo z majhnimi otroškimi kolesi, čeprav sem še pred nekaj leti z njimi sedela za istimi srednješolskimi klopmi. O nekdanjih sošolkah in sošolcih, ki z diplomami v žepu delajo v trgovinah, za blagajno. O bodočih mladih raziskovalcih in asistentih na fakultetah. O tistih, ki začenjajo študij vse od začetka, ker so si vmes premislili, in takih, ki opravljajo dve študijski smeri hkrati. O tem, kdo je več ne obiskuje predavanj, kdo skupaj s svojim parterjem ureja stanovanje v hiši svojih staršev, kdo je kupil avto na lizing. Koga v prihodnjih mesecih čaka zagovor diplomske naloge in kdo se bo zaposlil v družinskem podjetju.
Če so bila naša življenja še pred časom bolj ali manj podobna, si zdaj utiramo pot vsak po svoje. V to ali ono smer, tako ali drugače. Vse te - velike in majhne - spremembe me begajo; odraščamo.

Pred dobrim tednom so ameriški mediji objavili novico o smrti dekleta, ki je umrlo v avtomobilski nesreči. Dvaindvajsetletnica je nedavno diplomirala na elitni univerzi Yale in v juniju bi morala začeti z delom pri znamenitem The New Yorker.

Študentski časopis Yale Daily News, za katerega je pisala v času študija, je po tragičnem dogodku objavil njen zadnji prispevek. Govori o občutkih mladega dekleta ob tem, ko zapušča varno šolsko okolje, o prihodnosti, ki leži pred diplomanti, o obžalovanju, ker nisi storil, kar bi lahko.

In govori o mladosti. Da je ta pravzaprav vse, kar (mladi) imamo. Je priložnost, ki je ne smemo izgubiti.