Z Borutom v nadresničnost

Pahor je mnogo bolj talentiran, ko gre za dokazovanje otroškosti pred najbolj nezahtevnim občinstvom.

Objavljeno
06. avgust 2012 13.34
Boris Jež, Sobotna priloga
Boris Jež, Sobotna priloga

Je Borut Pahor kdaj slišal za ustanovitelja dadaizma Tristana Tzaro? Dvomim. Najprej kratko napotilo: Tristan je sodeloval pri ustanovitvi literarne umetniške skupine dadaistov in začel izdajati časopis Dada. Od leta 1919 se je v Parizu družil z nadrealisti. V španski državljanski vojni se je boril na strani republikancev, sodeloval je v francoskem odporniškem gibanju, kot ustvarjalec je s t. i. kaotično oz. alogično poezijo zavestno krenil stran od vseh družbenih norm ter se tudi odpovedal vsem uveljavljenim zakonom logike in jezika. Pozneje se je približal nadrealizmu.

Dadaizem izhaja iz otroške besede dada - in tudi literarna besedila niso dosti drugačna.

Zdi se, da si Tristan Tzara in Borut Pahor nista čisto vsaksebi, čeprav ju loči že skoraj stoletje. Dadaizem, v otroškost skrivenčen diskurz odraslih, se je pri nas očitno ohranil, čeprav je v Parizu že zdavnaj izpuhtel v nadrealizem. Pahor je seveda vse prej kot nepismen, vendar je, kot kaže, mnogo bolj talentiran, ko gre za dokazovanje otroškosti pred najbolj nezahtevnim občinstvom. Z lopato in s krampom, s kidanjem gnoja itd. Dadaizem brez konkurence.

Pokojni Ivan Kramberger je deloval povsem drugače: s tisto malo opico na rami in v avtomobilu, ki ga je menda naredil sam, je deloval atraktivno - čeprav bi se vsak »normalnež« zamislil, kako takega predsednika napotiti na svetovne odre. Pahor pa je korak nazaj: k lopati, krampu, šivalnemu stroju itd. Kot da to še utegne koga prepričati! Kaj naj popolnemu luzerju v politiki še povrne zaupanje javnosti. Šivalni stroj? Vse skupaj bi bilo komično, če ne bi bilo že debilno.

Če lahko za JJ rečemo, da uporablja trda stalinistična sredstva, neusmiljeno, je treba Pahorju pripisati dadaizem - in to za ves čas njegove politične kariere. Pravzaprav je neverjetno, kako ovce na levici in desnici sledijo svojima voditeljema, čeprav bi morala že zdavnaj zgrmeti preko Niagarski slapov. V neki prihodnji, modernejši družbi nimata česa iskati: eden nevaren avtokrat, drugi dadaist. Kar je navsezadnje za »stabilnost« države kar posrečena kombinacija.

Tristan Tzara se je pozneje približal nadrealizmu. Bomo, dragi slovenceljni, skupaj z našimi liderji, prisiljeni prestopiti še to stopnico? V nadresničnost?