Tiskane izdaje
Ker je človek narejen slabo in z leti propada, pušča, ga bolijo sklepi in za povrh prej ali slej dobi tudi prvo penzijo, ima um, da se z njim lahko odvrne od neugodnega fizisa. Če ne gre za posebne vrste zagamanca, mu um omogoča, da se preteklosti večinoma spominja po lepih stvareh in pozabi na slabe, kar omogoča tako priljubljene vzdihe o dobrih starih časih.
Tako se je nesrečna sindikalistka ptujske osnovne šole, ki se priročno imenuje Mladika, zasanjano lotila vabiti somišljenike na letni zbor sindikata in k vabilu pripela sliko, ki očitno simbolizira njeno mladost. Zapletlo se je, ko je vabilo zašlo v roke nesomišljenikov, ki so zavoljo Titove slike in vabila na prihod štafete zagnali vik in krik in vzgojne zavode z okrožnico opomnili na njihovo represivno vlogo. Naloga šole je namreč, »da vzgaja v duhu ustave, spoštovanja človekovih pravic in demokratičnih svoboščin,« je pisalo v okrožnici, ki je hkrati navajala sodbo ustavnega sodišča, ki pravi, da je Tito simbol totalitarnega režima in je zato njegovo poveličevanje protiustavno.
Tudi če spregledamo aktualne varčevalne ukrepe, ki bi znali mahniti po šolstvu, še vedno ostaja skrivnost, zakaj se je tovarišici v uvodno vrstico vabila zapisalo »Dobri stari časi«. Verjetno ima opraviti z omenjeno selektivnostjo spomina. Ta bo še kako prav prišla današnjim generacijam, ki si ne morejo privoščiti šolanja, ne zmorejo plačevati zdravstvenega zavarovanja in le sanjajo o redni službi. Želja po pokojnini pa je tako že blodnja.
Zmotno je misliti, da bi lahko tovarišica isto vabilo poslala brez Titove slike, pa bi bil volk sit in koza cela. Slavljenje dneva mladosti ima drugo težavo, kot povezavo s totalitarnim režimom. Vrednote, ki jih zagovarja, niso bile označene za protiustavne zato, ker bi bile antidemokratične, ampak zato, ker so protikapitalistične.
Skratka, le upamo lahko, da bodo prihodnje generacije še imele razlog za sanjarjenje o dobrih starih časih - s Titovo sliko ali brez nje - v ustavi pa bo prepovedano vse kaj drugega.
