Tiskane izdaje
Tako so ugotovili tisti, ki so današnji dan, 22. maj, razglasili za mednarodni dan biotske raznovrstnosti. In današnja sreda bi lahko bila dan za odločitev o sodelovanju v akciji zavoda za varstvo narave - zbiranje podatkov o hroščih.
Ko sem skupaj z nekaj vrtnarji sorojaki obiskovala škotske parke, sem bila zelo presenečena nad številom in raznovrstnostjo parkov v tej deželi. Od lepote smo strmeli v praviloma zasebnih renesančnih vrtovih. Obiskali smo mestece, v katerem prebivalci sami poskrbijo za vse cvetje in vse parkovne površine v vasi. Bili smo v parku, za katerega skrbijo prostovoljci, posvečenem britanskim plant hunterjem (lovcem na rastline), ki so semena domov pošiljali z vseh koncev kraljestva, nego parka pa financirajo s prodajo vstopnic vaškega gledališča.
V neki vasi so nam s ponosom pokazali svoj pravi pravcati travnik. Nepokošenega, takega z marjeticami, zlaticami, grabljiščem, nokotami, solzicami, maki.. za naše oko nekoliko preveč živopisnega. Enakega so nam pokazali tudi v edinburškem botaničnem vrtu in izvedeli smo, da je travnik med najbolj obiskanimi kotički ogromnega vrta. Ja, povsod, tako kot pri nas solato, tam prodajajo vrečke s semeni za travnik. Ker cvetočih travnikov, ki so zaradi prezgodnje košnje redki postali tudi pri nas, na Škotskem ni.
Poslušali smo tudi, kako Škoti iščejo in tekmujejo za najvišje drevo, najdebelejše, najstarejše. Ker so divje rastoča drevesa tako redka. Kako v parku simbolično »zakupijo« drevo in za njegovo nego prispevajo denar. Peljali so nas, tako smo mislili, končno v čisto navadni gozd, z dvestoletnimi drevesi in trohnečimi hlodi in vejami, razmetanimi po tleh. Pa smo tam izvedeli, da se spet nahajamo v parku, ki ga je zasadil razsvetljeni lastnik zemljišča. Želel si je imeti čisto navaden gozd in tako ga zdaj, kot učilnico o naravnem življenjskem krogu gozda, imajo tudi Škoti. Njihovega jim je vsega izsekala industrijska revolucija, razvoj. Njihovi gozdovi zdaj so monokulturni nasadi.
Škote je cerkniški Center za uravnotežen razvoj Vitra nato pripeljal še k nam. Strmeli so sredi prostranih mogočnih snežniških in kočevskih gozdov. Na primer, ko so stali na polici pragozda Krokar nad kanjonom reke Kolpe. Ne parki in urejeni kraji, marjetice in travniki, pri hišah skladovnice drv različnih velikosti in oblik, podrt les, razžagan hlod... to so bili njihovi glavni fotografski motivi.
Ni kaj, ko človek doživi takšno različnost in raznolikost izkušenj, postane bolj občutljiv za ta svet. Ne zdi se mi niti najmanj odveč, da obstaja današnji 22. maj, dan biotske raznovrstnosti, ali 24. maj, evropski dan parkov, pa čeprav zanj vedo samo na kaki osnovni šoli in nanj opozorijo naravovarstveniki, ki so to tudi po službeni dolžnosti.
In zato se mi ne zdi niti najmanj »odbito«, da so nas pred nekaj dnevi na spletni strani Zavoda za varstvo narave obvestili o letošnji akciji zbiranja podatkov o hroščih rogaču ter alpskem, bukovem in hrastovem kozličku. Pravijo, da so te živalce odlični kazalci stanja gozdov. Če ščitimo kozlička, ščitimo gozd. Če ščitimo gozd, ščitimo vire pitne vode. Če ščitimo vire pitne vode ...
Podatke o hroščih zbirajo že šesto leto. Začeli so s pobudo naravovarstvenikov in ker je bilo zanimanje odlično, so k zbiranju in sporočanju podatkov povabili tudi širšo javnost. V ta namen so vzpostavili spletni portal (www.sporocivrsto.si), kjer je podatek možno vpisati kadarkoli. Ta način ljudi napeljuje v le opazovanje narave, ki jo morda ulovi v kak lep fotografski posnetek, hroščka ali rožo pa kar tam, v njegovem miru pusti.
Tokrat sem prvič sem izvedela za to akcijo in asociranje me je takoj peljalo k spominom z raznih sestankov, sej in javnih obravnav umeščanja objektov v prostor. Kozlički, bukovi ali hrastovi, ali pa katerakoli druga vrsta drobnega, nepomembnega, nekoristnega mrčesa, ki jim je preprečeval Razvoj, so bili praviloma glavni razlog za smeh in posmeh nekaterih izmed tistih, ki so v pomembnih vlogah rešiteljev kake nerazvite občine poudarjali, da se naravovarstveniki lahko zgolj nerazvoju teh občin zahvalijo, da po njihovih gozdovih še vedno nekoristno tavajo živali, ki jim človek še komajda reče žival.
Če bi Slovenija bila (ostala?) en sam park, bi bil dan biotske raznovrstnosti ali dan parkov nepotreben. Dokler pa je varstvo bukovega kozlička razlog za posmeh, je dobro, da ima tudi hrošček svoje odvetnike. Da nam ne bo treba čez nekaj let v Kaliji kupovati semena za travnik.
