Življenje po mediteransko: Portugalska kar tako 

Ne zgodi se prav redko, da ljudje počez govorijo o kakšni tuji družbi, in še posebej, če je ne poznajo prav dobro ali sploh nič, radi navržejo: ah, no ... Pa recimo: Ah, no, Portugalska. Kaj bi o njej vedel Evropejec z nekoliko bolj osrednjih koncev stare celine? 

Ne nujno prav veliko. Tisti bolj pozitivno naravnani, ki so tam že kdaj bili, omenijo takole na prvo žogo – ker se bliža poletje in čas sproščenosti – morje, sonce in veter, turizem torej, pa petelinčka, keramiko, morda še Vasca da Gamo in sploh pomorstvo in kajpada žogo, nogomet. Nekje vmes po nekoliko temeljitejšem premisleku o različnih obrazih pirenejskega roba se še znajdejo slaščice in sploh kulinarika, tudi vino pa pluta, fado in Fatima, Mariza, morda prav tako kolonializem in desetletja diktature. 

Tu in tam se kdo morda spomni Fernanda Pessoe ali vsaj avtobusa, ki ga je pri pri Rtu svetega Vincenta čez pečino poslal finski pisatelj Arto Paasilinna (potem ko so bili skoraj vsi očarljivi severnjaški samomorilci že izstopili iz njega). Ali pa privleče na dan nekatere prastare stereotipe in predsodke, od brkov, ki da si jih menda še vedno puščajo Portugalci, do majhnih in nekoliko okroglih Portugalk. 

Tretji – bolj negativno strogi in potem ko odmislijo svetlo stran turizma – govorijo predvsem o tegobah revščine, o krizi in brezposelnosti, opozarjajo na boj s finančnimi požiralniki in še zlasti (novodobnemu medijskemu strahu in trepetu) trojki se ni mogoče izogniti. Da, Portugalci so jo »fasali«, mi je nismo, mi smo boljši in na boljšem, si kdo misli in zato (ne da bi kdaj bil tam) še reče: Ah, Portugalska. No, trojka je svojo misijo pred kratkim končala ...          

Odkar je življenje – kot je pred časom za Sobotno prilogo razmišljal francoski politolog Paul Ariès – predvsem tekma in napenjanje mišic, šport, torej, in ker je jezik denarja vdrl v skoraj vse pore bivanja, so prevladujoča merodajna vodila BDP, javnofinančni primanjkljaj, dolg, stopnja brezposelnosti, gospodarska rast in druge (za večino ljudi abstraktne) številke. Ker štejemo le denar, gleda zdaj sever zviška na jug, že tisti, ki mu gre po finančnih mernikih samo za kanček bolje, pa rad reče kakšno površno na račun tistega, ki mu kaže samo za odtenek slabše. Beseda bogat je izgubila nič koliko odtenkov, pa jih ima na pretek, in podobno smo tudi bedo zožili na surove finance (juga). 

Škoda. Prikrajšani smo za sok. Portugalska ga ima veliko ... Kakor ga lahko okušamo v skoraj vsaki družbi, s katero nismo v odnosu popolne nevednosti.

***