Tiskane izdaje
Pariz je velemesto obojega: zelenosti in vrveža, in predvsem je v zraku zavedanje, da je s prihodnostjo treba eksperimentirati. Kjer ni radovednosti in drznosti: intelektualne, umetniške, arhitekturne, politične, industrijske, socialne inovativnosti ..., tam strah prevlada nad pogumom. In kdor se boji − naj bo posameznik ali družba −, ta se počuti najbolje in najbolj varno, kadar je zagozden v preteklosti. Vse iz nekdanjih časov pa je že preverjeno in tako bolj ali manj znano.
Za seboj imam nekaj dni fantastične hoje po Parizu. (Ob robu naj zapišem, da je zapestni pedometer ob koncu vsakega večera pokazal več kot 22.000 korakov, kar, prevedeno v kilometre in ob mojem drobljenju, niti ni tako zelo malo.) Jasno da ni bil cilj rekreacija, niti najmanj ni bil, namen je bil opazovati in predvsem začutiti, kako se večmilijonsko mesto, ki zagotavlja nešteto priložnosti in možnosti − IZBIRO torej, preobraža v moderno, ozaveščeno in nazaj k naravi usmerjeno človeško mravljišče.
V Parizu so mestne oblasti že pred leti poskrbele za velibe: javni sistem proste izposoje koles in že tretje leto je mogoče po mestu z ličnimi električnimi avtolibi, kjer se človek počuti »prost kot ptica«. Nadvse privlačna in vedno bolj pogosta realnost so, ob prastarih parkih in vrtovih, seveda, pogozdene terase in čedalje več je prav tako ozelenelih streh, nič manj še zelenih zasebnih balkonov. Niso potrebne velike površine, da bi jih meščani v samem središču mesta po svoje spremenili v vrtove, za lonce in korita grmov in dreves jim je včasih dovolj kvadratni meter ali dva. In kako čedni so šele vertikalni vrtovi oziroma zidovi, pod katere se podpisuje sloviti botanik Patrick Blanc; denimo na stavbi sodobnega pariškega muzeja neevropskih civilizacij na obrežju Branly, s katerim je mestu pustil pečat nekdanji predsednik Jacques Chirac. Povrhu se vse več nekdaj povsem zanemarjenih zaplat predvsem na severovzhodu mesta zanimivo spreminja v skupne vrtove ... Obdelujejo jih sosedje, ki so bilo pred časom morda še povsem odtujeni drug od drugega.
Parižani hočejo dihati, zdravo dihati − in diha se z zeleno. Siva in umazano prstena barva sta barvi preteklosti, medtem ko bo prihodnost zelena. Je zelena, poudarja v svoji knjigi Le Vert tudi Francozinja Annie Mollard-Desfour, priznana lingvistka in leksikografinja, ki se že dolga leta ukvarja s polikromatičnostjo besednjaka (pred časom je o simboliki, moči in tudi dvopolnosti barv spregovorila v intervjuju za Sobotno prilogo). Zelena je odsev napredne politike, vizije in vsega dobrega, kar hočemo rešiti na planetu. Obeta prerod, novo pomlad (čeprav ima, kakor vse na tem svetu, tudi svojo manj čedno, zlobno in celo strupeno plat). Prav zato so v živo zeleni barvi tudi Les Docks − Cité de la Mode et du Design − trendovsko srečevališče mode, dizajna in hkrati laboratorij idej, ustvarjalnosti, ki so ga na levem bregu Sene nedaleč od železniške postaje Austerlitz odprli pred časom. [Mimogrede: ta konec tedna si je še bilo mogoče ogledati razstavljene fotografije lavreatov FIPCOM (Fujairah International Photojournalism Competition), med katerimi je bil v kategoriji okolje Slovenec Ciril Jazbec.] Za konceptom Mesta mode in dizajna stoji zdaj Cyril Aouizerate, filozof in urbani človek, ki opozarja nase z dizajnerskimi hoteli Mama Shelter, pa tudi z restavracijami hitre vegetarijanske oziroma veganske prehrane M.O.B. ... Logotip restavracij je v slogu: prav tako živo zelen.
Seveda ni mogoče pričakovati, da bi se mestne množice same ozaveščeno obrnile k zeleni. Nujni so posamezniki, ki znajo gledati naprej in zavzemajo položaje, kjer je mogoče spreminjati zastarele vzorce: s pobudo Pariz diha zdaj že leta uspešno omejujejo in umikajo avtomobilsko pločevino iz številnih četrti in vsaj ob koncih tedna in praznikih poskrbijo, da na ulicah prevladajo sprehajalci, kolesarji, tekači ... Seveda čaka novo županjo Pariza Anne Hidalgo še ogromno dela, saj se je pred tedni nad mestom spet za dalj časa razgrnil povečan oblak smoga. A metamorfoza je vidna.
Urbanost je zelena. In vrvi. Verjetno bolj zdravo kot kdaj prej.
