Dobro jutro: 50 let v sekundi

Od vseh dimenzij tega sveta je še najbolj skrivnostna – čas. Ura ali koledar sta v bistvu lažnjiva kljukca: vsak dan je ura tri in vsak teden pride torek. Prepričujeta nas, da gre za perpetuum mobile, da je ena sama neskončnost in da časa sploh ni.

Fotograf Zdenko Bombek je prelisičil koledarje, zanemaril ure in ovekovečil čas. V šestih letih je prehodil in prevozil več tisoč kilometrov, obiskal vsaj tisoč ljudi, jih prosil za stare fotografije iz treh obalnih mest in skrbno izbiral motive. Potem je iste ljudi 40 ali 50 let pozneje postavil na isto mesto in dolgo iskal enak kader kot nekoč, preden je spet reklo »škljoc«.

Ovekovečil je 404 »obrazov« na 207 fotografijah, izdal tri knjige, na vsaki strani klasičen diptih: Pavel Lovrečič pred svojo gostilno v Piranu leta 1969, in spet on 47 let pozneje, pred isto gostilno, za isto mizo. Dušan Puh s svojo materjo in obema sestrama leta 1956 na plaži, ko še ni bilo ne duha ne sluha o Metropolu, in na isti portoroški plaži 60 let pozneje samo s svojima sestrama. Danči Vergolin leta 1974 zleknjen na odvrženem ležalniku sredi umirajočih lucijskih solin in 42 let pozneje – ni več solin, ampak marina in čolni ... To niso le zgodbe več sto oseb, kako so in kako niso preživeli. Kako so se prebijali pol stoletja, kako so gradili, se ljubili, sovražili, kako so zrasla drevesa, umrle hiše ...

Okolica in spomeniki so še bolj ohranjeni, kot so bili. Piran ni več siv in razbit, ampak barvit in fotogeničen. Barke in avtomobili so večji. Enim se 45 dodanih let sploh ne pozna, druge je čas pozobal. Privilegiranci – po toliko letih dvakrat na istem mestu! Toda pogled s stare na novo fotko v diptihu zdrsne v eni sami sekundi. Petdeset let je sekunda. Privilegiranci bodo šele tisti, ki jih bo Zdenko spet lahko fotografiral in spravil v triptih – čez 40 let, tretjič na istem mestu, z istim nasmehom in rožo v roki, čez eno sekundo.