Tiskane izdaje
Vse skupaj bi lahko bila resnično dobra šala, če ne bi bilo še kako resnično. Ves Izrael je bil enoten: levica, desnica in sredina, časopisi, televizijske mreže, vsi, brez izjeme. In kaj ga je poenotilo? To, da je Unesco razglasil jamo Mahpela v Hebronu za palestinsko dediščino.
Priznam, tudi mene je odneslo. Novica je bila jasna in preprosta. Ker so jo vsi sprejeli, sem jo brez razmišljanja sprejel tudi sam. Že res, da je bila malce nenavadna, toda nenavadne stvari se vedno dogajajo.
Jama Mahpela pravzaprav ni jama, ampak velika stavba, ki ji Arabci pravijo Al Haram al Ibrahim oziroma Abrahamova mošeja. Nahaja se sredi mesta Hebron, ki mu Arabci pravijo al Kalil, Prijatelj Boga (pri tem mislijo Abrahama). Glede na Biblijo je Abraham, prednik Judov, od lokalnega lastnika kupil posestvo, ki je služilo za pokop njegove žene Sare. Ko je tudi sam umrl, je bil tudi on pokopan tam, prav tako njegova žena Rivka in vnuk Jakob z ženo Lejo. (Njegovo ženo Rahelo so menda pokopali na poti v Betlehem.)
Pa pride Unesco, antisemitska kulturna ustanova antisemitskih Združenih narodov, ki razglaša vse to za palestinsko sveto mesto. Ali se draženje Judov res ne more končati? Izrael je preplavil čustveni cunami. Vsi Judje so združeno protestirali. Vsi so si dali duška pri izražanju svoje jeze.
Za trenutek sem se ustavil, razmislil in dojel, da je vse skupaj nesmisel. Unesco pač ne pripisuje določenih krajev določenim nacijam. Kraji svetovne dediščine so namreč dediščina vsega sveta. Kot podrobnost: tovrstne deklaracije tudi omenjajo, kje je locirana svetovna zapuščina. Sveta cerkev v Nazaretu je locirana v Izraelu, vendar ne »pripada« Izraelu. Grobovi svetih judovskih rabinov v Rusiji in Egiptu tudi ne pripadajo Izraelu. Unesco ni izjavil, da Mahpela/Al Haram al Ibrahim pripada Palestincem. Izjavil je, da je locirana v Palestini.
Zakaj Palestina? Zato, ker je bilo mesto Hebron na podlagi mednarodne zakonodaje del Palestine, ki so jo ZN priznali kot državo pod okupacijo. Tudi na podlagi izraelske zakonodaje Hebron ni del Izraela in je pod vojaško okupacijo.
Hvaležen sem nekdanjemu Izraelcu Idanu Landauu, ki živi v ZDA. Potrudil se je, da je prebral izvirno besedilo ter nam poslal e-maile, s katerimi je korigiral naše mišljenje. Unescov sklep je primeren in pravilen. Omenja, da je ta kraj sveto mesto treh monoteističnih religij, kar tudi je. Ali obstaja še katerikoli sveti kraj? To vprašanje je neumno. Kraj je toliko svet, kakor mu ljudje to dopustijo.
So Abraham in njegovi potomci res tam pokopani? Tudi to je nepomembno. Mnogi ljudje − vključno z mano − verjamejo, da je prvi del Biblije do dobe Asircev izmišljen. To pa ne pomeni, da je Biblija manj fantastična. Biblija je najboljša knjiga na svetu. Vsaj izvirna hebrejska različica.
Tudi če bi nekateri lahko verjeli, da so Abraham, Izak in Jakob resnične osebe, je tukaj še vedno dvom o njihovem pokopu na tem mestu. Obstaja znanstvena arheološka smer, ki temelji na domnevi, da so bili pokopani nekje drugje v Hebronu, in ne v jami Mahpela. Tam naj bi bili grobovi muslimanskih šejkov.
Kakor koli že, milijoni verujejo, da so biblijski praočetje pokopani v tej jami. Zanje je ta kraj svet. Lociran pa je v okupirani Palestini. Toda če jemlješ Biblijo dobesedno, potem ti je znano 25. poglavje, deveta vrstica: »Abraham je izdihnil in umrl v visoki starosti ... Sinova Izak in Izmael sta ga pokopala v votlini Mahpéli.«
Ko sem to dejstvo predstavil ljudem, ki so se šolali v izraelskih šolah, so bili šokirani. Te vrstice namreč v izraelski šoli nikoli ne omenjajo in pravzaprav ne obstaja.
Zakaj? Zato ker je Izmael praoče Arabcev in Izak praoče Judov. Naučili so nas, da je Sara, ki v Bibliji nastopa kot prava kača, napeljala poslušnega soproga Abrahama, da je svojo priležnico Hagaro in njunega sina Izmaela poslal v puščavo, da bi umrla od žeje. Toda rešil ju je angel in sta izginila. Biblija zatem navaja dolg seznam Izmaelovih potomcev.
To, da Biblija dejansko razodeva povsem nasprotno, je zelo šokantno. Izmael potemtakem ni izginil, ampak je nekoliko pozneje celo sklenil mir z Izakom. Skupaj sta pokopala očeta. To pa v celoti spremeni vso zgodbo, saj so potem tudi Arabci legitimni dediči jame Mahpela, tako kot judje in kristjani.
Prepričan sem, da Benjamin Netanjahu ni prebral teh vrstic, to pa zato, ker mu je znano to, kar ve vsak izraelski učenec: striktna ortodoksna linija. Na vrhuncu histerije glede Unesca je Netanjahu storil nekaj bizarnega. Sredi formalnega zasedanja vlade je iz žepa potegnil kipo, jo posadil na glavo ter bral iz Biblije (se razume, da to niso bile prej omenjene vrstice). Videti je bil zelo vesel, saj je hudičevim nevernikom pokazal, kaj so v resnici: antisemiti. Ali Netanjahu res verjame (menim, da), da je ta biblična legenda dejansko zgodovina? Če da, potem je na stopnji desetletnega otroka. Če pa ne, je blefer. V vsakem primeru je dober demagog.
Toda pri tem ni osamljen, daleč od tega. Predsednik Izraela, zelo dober možakar, je ponovil Netanjahujeve obtožbe glede Unesca. Prav tako predsednik kneseta, emigrant iz Sovjetske Zveze. Štiri dni je minilo, da so nekateri izraelski komentatorji citirali pravo besedilo Unescovega sklepa. Seveda, niso se opravičili, a so vsaj navajali točno besedilo. Nekateri komentatorji so se temu tiho pridružili, večina pa ne.
Posebna omemba gre Carmelu Šamu Hacohenu, izraelskemu predstavniku v Unescu. Sam po sebi ni steber modrosti in je bil poslan v Unesco zgolj zato, da je njegovo mesto v knesetu prevzel varovanec zunanjega ministra. Med sestankom Unesca je bil Šama Hacohen (njegovo pravo ime je zgolj Šama, a ker se to sliši preveč arabsko, je dodal zelo judovski Hacohen) zelo živahen. Glasno se je prerekal s palestinskim poslancem, hitel na govorniški oder ter se celo prerekal s predsedujočim.
William Shakespeare bi temu rekel »mnogo hrupa za nič«, z izjemo dveh stvari. Prva kaže na to, da lahko (judovski) Izrael z lahkoto (in brez izjeme!) poženeš v sveto jezo. Politike in komentatorje z leve in desne, vzhoda in zahoda ter verne in neverne lahko združiš v pobesnelo množico, pa čeprav je razlog za to neresničen. Takšen izbruh ima lahko resne posledice, ker pri tem popustijo vse notranje zavore.
Druga stvar pa je še bolj nevarna. Na vrhuncu cunamija sem nenadoma dojel, da so vsi neznansko zadovoljni. Dojel sem tudi, zakaj. Jude so stoletja preganjali, izganjali, mučili in ubijali. To je bila vsakdanja stvarnost, na katero so se navadili. Antisemitizem, vključno s pobijanjem, je bil del te realnosti. Sadizem Nejudov je naletel na mazohizem Judov. (Kot sem nekoč že zapisal, je to stvar zahodne krščanske kulture, ki izvira iz zgodbe o križanju v Novi zavezi. V islamu tega ni, ker je prerok opominjal vernike, naj varujejo »ljudstvi knjige« − jude in kristjane.)
Od konca druge svetovne vojne in holokavsta je staroevropski hudobni antisemitizem izginil ali pa se je potuhnil v podzemlje. Vendar pa se Judje na to niso navadili. Prepričani so, da antisemitizem preži izza vogala in se lahko kadarkoli pojavi. In ko se pojavi ali pa ko se zdi, da se je pojavil, se Judje počutijo kot »Saj sem vedel, da bo tako«.
V Izraelu je to še veliko bolj zapleteno. Sionizem je upal, da nas bo Jude odrešil »izgnanskega« kompleksa ter nas preobrnil v normalno ljudstvo, »ljudstvo, ki je takšno kakor druga ljudstva«.
Vsa zadeva glede jame je vzradostila številne Jude, ki si pravijo: »Prav smo imeli! Vsi Nejudi so antisemiti!«
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
