Tiskane izdaje
Zame je bilo svojevrstno presenečenje tretje mesto Françoisa Fillona, desničarja, ki ga dobro poznam še iz časov, ko je v Strasbourg precej neopazno prihajal kot član francoske delegacije v parlamentarni skupščini Sveta Evrope. Kljub škandalu z ženo Penelope, ki je iz proračuna po njegovi zaslugi prejemala lepe denarje, čeprav ni nič delala, je namreč dobil skoraj dvajset odstotkov glasov. Neverjetno! Kaj res vsak peti Francoz podpira korupcijo, nepotizem in razmetavanje davkoplačevalskega denarja? Številkam je bilo sprva res kar težko verjeti. Če dobršnega dela Francije takšne nemoralnosti v resnici ne motijo, potem se tej veliki državi, ki je že lep čas le še bleda senca nekdanje moči in slave, v prihodnosti zanesljivo ne piše nič dobrega.
In to, da se jih res ne napoveduje nič dobrega, drži kot pribito. Volitve, od katerih je veliko pričakovala vsa Evropa, so se namreč zaradi sinočnjega (resda pričakovanega) razpleta sprevrgle v nekakšne antivolitve, kjer praktično ni več kaj izbirati. V drugem krogu sta zdaj namreč Emmanuel Macron in Marine Le Pen, predstavnika dveh političnih opcij, ki vso Evropsko unijo pehata v katastrofo. Marine Le Pen kajpak s svojim populizmom, nacionalizmom, izolacionalizmom, protekcionizmom, povezovanjem z diktatorjem iz Moskve in sejanjem (lažnega) strahu pred priseljenci in Francozi drugačne barve in vere.
Toda tudi Emmanuel Macron ni iz nič boljšega testa. Zdaj mu mnogi resda pojejo hvalnice in ga razglašajo za rešitelja Francije. Toda v svoji nerazsodni volilni vročici pozabljajo, da je doslej malodane neznani Macron, ki do tega trenutka še nikoli ni bil izvoljen na noben položaj, po svoji provenienci predvsem bančnik. Delal je pri Rothschildu, kasneje pa je postal ekonomski svetovalec odhajajočega predsednika Hollanda in tudi njegov minister za gospodarstvo. Kot bančnik torej prihaja iz evropske (in svetovne) finančne elite, ki je zaradi svoje nore in slepe zaljubljenosti v neoliberalni kazino kapitalizem ves svet pahnila v najhujšo gospodarsko in socialno krizo doslej. Tisti, ki so Francijo, Evropo in svet porinili v katastrofo, v to diktaturo kapitala, ki neznosno tepta človekovo dostojanstvo, naj nas zdaj torej vlečejo iz brezna? So bančni gangsterji res lahko zdravilo za probleme, ki so jih sami zakuhali? Nikoli.
O Macronu zato veliko pove že ime njegovega gibanja En Marche (Naprej). Gre namreč za zanimivo besedno igro, ki jo celo francoski prijatelji sprva niso dojeli. Beseda marche (z akcentom na črki e) namreč pomeni tudi trg, ki zdaj zaradi svoje podivjanosti in nereguliranosti nezadržno uničuje socialno državo. V vsej Evropski uniji. Tudi v Sloveniji. Je bančnik Macron torej res rešitev za Francijo in Evropsko unijo? Za nekatere kroge gotovo, saj je že v predvolilni kampanji napovedal zmanjšanje davkov korporacijam ...
Prve izjave zmagovalcev in poražencev so bile sinoči polne praznih političnih fraz in zanosnih klicev o narodu, Franciji, svetli prihodnosti. V njihovih besedah ni bilo niti sledu o pregovornem francoskem espritu. Nič intelektualnega. Kako nizko je danes padla politika in z njo, žal, tudi vsa Evropska unija! Kje so časi, ko so pravzaprav intelektualci narekovali in usmerjali tempo razprav? Intelektualcev danes skorajda nihče ne posluša več. To pravi tudi Michaël Foessel, profesor filozofije iz Pariza. Po njegovem v medijih prevladujejo samo še konservativni krogi, v politiki pa tehnokrati, ki so že zdavnaj izgubili stik z realnostjo. Na shodih sicer nenehno govorijo o ljudeh, kako v resnici živijo in s kakšnimi problem se ukvarjajo, pa jih v resnici sploh ne zanima. Njihov pravi cilj so očitno samo še najvišji položaji.
Francoski intelektualci so bili dolgo nekakšne moralna avtoriteta v državi. Ko so maja 1968, v takratnih študentskih neredih, aretirali Jeana-Paula Sartra, je v hipu posredoval sam Charles de Gaulle. Z znamenitimi besedami: »Voltairea pač ni mogoče zapreti!« Toda v zadnjih letih so francoski intelektualci, zlasti tisti z leve, popolnoma izgubili vpliv. Vsa država se je nagnila izrazito na desno. Volivce so nenadoma začeli skrbeti predvsem priseljenci in muslimani. In vsi so začeli obsedeno iskati svojo francosko identiteto. Takšni trendi so bili seveda kot voda na mlin populistom, nacionalistom, neofašistom, ki zdaj povsod po Evropi, tudi zaradi izdatne politične in finančne podpore iz Moskve, doživljajo pravo politično renesanso.
Toda kljub tovrstnemu preporodu skrajne desnice je težko verjeti, da bo Marine Le Pen maja dobila vstopnico v Elizejsko palačo. Banke, trg in oligarhi so namreč še vedno močnejši od populistov. Toda previdnost kajpak ni odveč. Laurence Haïm, tiskovna predstavnica Emmanuela Macrona, sicer pa nekdanja francosko-izraelska novinarka, je sinoči zato modro izjavila, da sta dva tedna (do drugega kroga volitev) v politiki v bistvu cela večnost. Lahko se zgodi še marsikaj. Toda vse slabo se je na teh volitvah pravzaprav že zgodilo. Zdaj se bodo Francozi odločali samo še, kaj bo zanje in za državo manjše zlo.
