Tiskane izdaje
Politična kultura je v Sloveniji v zadnjih letih padla tako nizko, kakor še nikoli. Kar je po svoje paradoks. Politika je namreč v letih pred osamosvojitvijo in po njej zanosno govorila in sanjala o kultivirani Evropi. Sladko je pela visoko pesem o svobodi in se vztrajno prilizovala civiliziranemu Zahodu, ki da mu pripadamo, potem pa smo jezikovno malodane čez noč pristali v posvinjanih lingvističnih beznicah, od koder v zgodnjih jutranjih urah grobo izganjajo glasne pijance in žalostne brezdomce.
Prav neverjetno je, da so k tovrstnemu padcu v umazano jezikovno brezno morda najbolj pripomogla prav družbena omrežja, kot sta facebook ali tviter, ki so svoja vrata nepričakovano odprla najbolj nizkotnim strastem. Pričakovati je bilo, da bodo ta nova omrežja postala prostor kultiviranih debat in izmenjave mnenj. V resnici pa so se zelo hitro izpridila v forum za tiste, ki so prej do besede lahko prišli samo za šankom ali na kakšnih prostaških veselicah, zdaj pa njihove neumnosti po zaslugi tovrstne globalizacije z nerazumljivo strastjo prebira in premleva tako rekoč ves svet. Še najbolj seveda tiste, ki jih z nerazumljivo lahkotnostjo izrekajo prav politiki. Celo (nekdanji in aktualni) predsedniki vlad in držav. In prav nič manj tudi nekateri kandidati za te visoke položaje.
Nekdanji slovenski premier Janez Janša že od nekdaj ni ljubil novinarjev. Tistim s tako imenovane leve strani je že ob spremembi oblasti pred četrt stoletja napovedoval »labodji spev«, dokončno pa se je spozabil pred dnevi, ko se je za nekdanjega predsednika vlade in voditelja največje opozicijske stranke nezaslišano seksistično nizkotno spravil na televizijski kolegici, ki sta zakrivili le to, da sta pač vestno opravljali svoje poklicno poslanstvo.
Vse skupaj je precej spominjalo na ameriškega republikanskega predsedniškega kandidata Donalda Trumpa in njegov zdaj že znameniti verbalni in tudi tviterski obračun z Megyn Kelly, znano voditeljico in komentatorko kanala Fox News. Po eni od lanskih televizijskih debat Trump ni skrival besa nad njo. »Kri ji brizga iz oči, kri ji brizga od vsepovsod!« si je dal duška Trump in namigoval na njen menstrualni ciklus, kar pa je kasneje seveda odločno zanikal. »Ne spoštujem je kot novinarke. Sploh ni dobra. Mislim, da je previsoko cenjena,« je hitel pojasnjevati.
Toda ko se je nekaj dni kasneje Megyn Kelly znova pojavila na televizijskih ekranih, si ni mogel kaj, da ne bi tvitnil: »Bimbo je spet v mestu. Upam, da ne za dolgo...« A ker je bil znova pregrob, se je odločil, da ji ne bo več pravil bimbo, ker to ni politično korektno. Namesto tega da bo zanj odslej samo še nepomembna novinarka. Toda ker Donalda Trumpa na tviterju sledi skoraj šest milijonov oboževalcev, so tviti z žaljivo vsebino po njegovem obračunu z Megyn Kelly, kakor da bi bili naročeni, kar deževali. Novinarko so zmerjali s prasico (v enem dnevu kar 432-krat), bimbo je bila v 404 tvitih, kurba v 88 tovrstnih primerih, 34-krat pa je bila preprosto ena navadna p...a.
Kje sta se Janez Janša in Donald Trump naučila tovrstnega skrajno neolikanega obnašanja in izražanja? Priložnosti za tovrstno učenje je bilo v njunem dosedanjem življenju gotovo veliko, toda marsikaj sta verjetno pobrala tudi od ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki že od vstopa v Kremelj pred poldrugim desetletjem iz dneva v dan dokazuje svojo neotesanost. V Rusiji je jezik kriminalnega podzemlja sicer že dolgo v veljavi. Še iz časov Stalinovih gulagov, ko je tako imenovana fenja, zaporniški jezik, v bistvu postal nekakšno glavno orodje komuniciranja v takratni sovjetski državi.
Te vloge torej ni igral jezik Tolstoja, Dostojevskega ali Čehova, ampak fenja, ki jo je na mednarodno raven dandanes povzdignil ravno Vladimir Putin. Ko je kot novi predsednik države v svojih nastopih hotel kaj posebej podkrepiti, se je zatekel prav k zaporniškemu besednjaku, ki ga kot agent KGB seveda izvrstno obvlada. Eden prvih takšnih izrazov, ki je obšel svet, je bil denimo »močit v sortire«. Pobijati v latrinah. V mislih je kajpak imel Čečence, ki so v dveh vojnah krvavo plačali sanje o neodvisnosti. A Putin ni sovražil le Čečencev, ampak tudi vse novinarje, ki so ga kritizirali zaradi vojnih zločinov na Severnem Kavkazu. Na znameniti tiskovni konferenci leta 2002 v Bruslju, ki jo je kot tedanji predsedujoči Evropski uniji vodil nekdanji danski premier Anders Fogh Rasmussen (kasneje je postal generalni sekretar Nata), je, ko so ga zahodni novinarji začeli mučiti z vprašanji o Čečeniji, med zobmi zasikal po rusko: »Banditi!«
Ruski zaporniški besednjak, ki ga s takšno ljubeznijo uporablja Kremelj, je že za časa Stalina postal predmet znamenite satire Zlato tele dveh nesmrtnih avtorjev Iljfa in Petrova. Ostap Bender, glavni junak Zlatega teleta (in tudi Dvanajstih stolov), je v eni od epizod na vlaku potoval s skupino sovjetskih novinarjev. Njihov besednjak je bil zaradi strogih pravil nove revolucionarne reportaže zelo tog in omejen. Zato jim je Bender kar med potjo sestavil majhen slovarček s kakšnimi sto klišejskimi frazami, ki so se imenitno vklapljale v takratne partijske novinarske standarde. In ker je bil Ostap Bender seveda sila podjeten mož, je svoj slovar kajpak tudi uspešno prodajal. Poceni. Za nekaj rubljev ...
Zdi se, da ga je prebral tudi zdajšnji predsednik Ruske federacije. Kajti njegov zaporniški besedni zaklad je tako rekoč neskončen. Ko so ga novinarji na tiskovni konferenci v Milanu pred kakšnim dobrim letom spraševali o stanju ruske ekonomije in morebitnem padcu rublja, jim je odgovoril s temi modrimi besedami: »Če bi babica imela jajca, ne bi bila babica, ampak dedek... « S tem je hotel povedati, da se ruskemu rublju ne more zgoditi nič strašnega. A realnost je bila drugačna. Padati je začel natanko dan po tej izjavi. In v primerjavi z evrom in dolarjem je danes dvakrat cenejši, kot je bil takrat...
Rubelj torej pada, fenja pa kajpak ostaja. Trdno zasidrana v vsakdanjem političnem besednjaku. Uporabljajo jo v dumi, v vladi, na ulicah. In pri tem res nihče ne izbira besed. Ne v pogovorih in ne v tvitih, ki znajo biti zelo žaljivi tudi do žensk, za katere v zaporniškem besednjaku v resnici obstaja nešteto najbolj grobih izrazov. Pregrobih za ta blog.
Zdi se, da tovrstni tviti v ljudeh v resnici sproščajo najbolj primitivne strasti in nagone. Še posebej žalostno je, da so v ta trend nizkotnosti tako navdušeno padli tudi politiki, ki so od nekdaj svojevrsten magnet za množice. Zato imajo prav tisti, ki opozarjajo, da je tviter pravzaprav opij za politične bebce.
