Tiskane izdaje
So ljudje lahko dobri? Načeloma da, a problem je, da nihče noče biti prvi ... Na ta obešenjaški aforizem sem se spomnil, ko sem te dni prebiral sporočila iz Sirije. Iz te nesrečne in razdejane države, ki sem jo pred časom obdelal po dolgem in počez, mi jih že leta pošiljajo znanci in številne nevladne organizacije z različnih koncev Bližnjega vzhoda. In ko sem jih ta teden beral, sem nenadoma obstal pri pismu, v katerem je opisana tragična zgodba o komaj nekaj tednov starih siamskih dvojčkih, Narvasu in Muazu al Hašašu, ki sta v tej vojni morala umreti zgolj zato, ker ni bilo prave (politične) volje, da bi ju skupaj s staršema odpeljali iz Damaska. In ju operirali v bolnišnici na tujem, kjer so sicer ponujali tovrstno pomoč.
Zdaj sta pokopana v Nadžhi, kakšnih petdeset kilometrov južno od sirskega glavnega mesta. V majhnem grobu, kjer ni njunih imen, saj vojna ni pravi čas za postavljanje nagrobnikov. Ne otrokom in ne odraslim. Zato jima je ena od sirskih nevladnih organizacij ob njun kupček prsti v spomin in tolažbo položila risbo, ki jima jo je posvetil sirski umetnik Akram Abo Alfoz.
Narvas in Muaz al Hašaš sta bila rojena v Guti pri Damasku, ki velja za trdnjavo upornikov proti režimu Bašarja al Asada. V revni četrti Hamurija, ki je oblegana pravzaprav ves čas vojne. Asadove čete so prav območje Gute leta 2013 napadle z bojnimi strupi. Zato so specialisti iz ameriške klinike Mayo domnevali, da sta bili njuni telesci morda zraščeni tudi zato, ker je njuna mati pred tremi leti vdihavala strupene pline. A to so zdaj le ugibanja, saj priložnosti za natančnejšo analizo ni bilo. Toda siamska dvojčka seveda nista umrla zaradi Asadovih strupov, ampak izključno zato, ker glavni akterji vojne v Siriji, v prvi vrsti Asadov režim in njegovi pomagači, niso storili nič za njuno preživetje. Tako sta postala zgolj novi številki na dolgem seznamu žrtev sirske vojne, ki jih je zdaj že več kot pol milijona.
V sirskem Rdečem polmesecu pravijo, da je bila njuna evakuacija iz bolnišnice Zahra v Guti sicer odobrena. Že dan po njunem rojstvu. Toda kot trdi dr. Mohamed Katub iz Sirsko-ameriškega zdravniškega združenja, osebje v bolnišnici na zahtevo sirskega zunanjega ministrstva tega ni dovolilo. Nekatere nevladne organizacije so se namreč dogovorile za njuno zdravljenje na Zahodu. Sirski Rdeči polmesec se je z italijansko organizacijo Terre des Hommes, ki ima urad v Damasku, denimo dogovoril za zdravljenje v rimski bolnišnici Bambino Gesù. Operacijo dvojčkov je ponujala tudi bolnišnica Great Ormond v Londonu. In še nekatere druge pediatrične zdravstvene ustanove v Zahodni Evropi.
Toda sirskemu zunanjemu ministrstvu, kjer jih bolj kot usode sirskih otrok zanimajo predvsem širši politični interesi, te opcije niso bile všeč. Dr. Katub pravi, da so bili dvojčka pripravljeni prepeljati predvsem v kakšno Bašarjevi Siriji bistveno bolj naklonjeno državo. Najraje v Rusijo, toda kakšni konkretni koraki v tej smeri niso bili narejeni.
In dvojčka, ki sta medtem nujno potrebovala operacijski poseg, da bi preživela, sta iz dneva v dan bolj hirala. Po dveh tednih so ju iz Gute sicer preselili v bolnišnico Sinan v Damasku, kjer pa ravno tako ni bilo možnosti za tako zahteven poseg. Življenje drobnih Navrasa in Muaza, ki sta umirala v bolniški sobi v drugem nadstropju bolnišnične zgradbe, je bilo še naprej odvisno od dobre volje politikov, ki pa pravih potez za njuno rešitev niso naredili. In dvojčka sta natanko mesec in dan po rojstvu, bilo je ob koncu avgusta, umrla. Tisti, ki so jima v tisti uri stali ob strani, so povedali, da je Navras s svojo drobno ročico trdno držal bratca in ga ni več izpustil ...
Sirska dvojčka sta tako postala novi žrtvi te krute vojne in ogabnih vojnih zločinov, v kateri njeni glavni akterji, zdaj predvsem sirska vojska Bašarja al Asada in njegovi pomagači, načrtno bombardirajo najgosteje naseljena območja mest, še posebej šole, bolnišnice, mošeje, cerkve, sinagoge, in napadajo humanitarne konvoje. S tem nedolžnim ljudem onemogočajo preživetje in jih načrtno pehajo v objem smrti, ki se v Siriji še ni utrudila od napornega dela.
Zato je na dlani, da Združene države Amerike in Rusija ne moreta rešiti vojne, ki se je začela z uporom proti diktaturi Bašarja al Asada, potem pa so vanjo vstopili tako rekoč vsi pomembnejši igralci z bližnjevzhodne politične scene. Rešiti je ne moreta zato, ker sta tudi Washington in Moskva v tej igri na povsem različnih bregovih. Moskva brani in rešuje Asadov režim, Washington pa tiste, ki se borijo proti njemu. Hkrati v Siriji obe branita predvsem svoje politične interese. V tej bitki pa seveda ni prostora in ne volje za reševanje življenj navadnih, nesrečnih ljudi. Kajti če bi bila, potem bi bila sirska dvojčka danes živa in zdrava. Skupaj z mamo v kakšni varni in čisti evropski bolnišnici. Zato njuna nepotrebna in žalostna smrt bridko svari, da bo ta vojna trajala še dolgo.
